Avtistične poteze zaradi karantene ali karantena kot opravičilo za samotarstvo

Antropolog dr. Dan Podjed je na FB zapisal:

” …me v sedanji situaciji ne skrbi posebej, da otroci ne bi pridobili dovolj znanja, saj ga lahko v osami dobijo iz knjig in v spletnih učilnicah. Ne morejo pa dobiti drugega, kar zagotavlja analogna šola: sodelovanja v skupnosti, upoštevanja pravil, vzpostavljanja hierarhije, sklepanja prijateljstev … (Ob tem naj pristavim, da se otroci v šoli naučijo tudi kršenja pravil in kljubovanja hierarhiji, kar je ravno tako bistveno.) Kakšne bodo posledice tega socialnega eksperimenta, ki se utegne še podaljšati, si težko zamišljam, skoraj gotovo pa bodo dolgotrajne. Meni se še danes pozna, da sem pred desetletji obtičal doma, saj se moram za izlete v naravo in rekreacijo vedno znova prisiliti, biti doma in brati pa se mi zdi nekaj samoumevnega. Kako pa bo videti, če doma obtiči cela generacija?”

Gotovo ima spoštovani antropolog prav. Šola ima zelo pomembno vlogo pri socialnem učenju. V šoli se otroci naučijo živeti in preživeti med vrstniki in z avtoritetami. Naučijo se spoštovati avtoritete in zaigrati spoštovanje avtoritet. Skratka, s šoli smo se naučili shajati z ljudmi. Učenje na daljavo nam da povsem drugačne izkušnje.

Doktor antropologije pravi, da se mu še danes pozna, ko je v prvih letih šolanja bil nekaj mesecev doma. Meni, da je posledica bivanja doma to, da se mora za izlete v naravo in rekreacijo vedno znova prisiliti, biti doma in brati pa se mu zdi nekaj samoumevnega. Mislim, da se tu zelo moti. Biti nekaj mesecev doma, ne more biti tako zelo usodno. Če bi to držalo, se samo sprašujem, kako drugačno osebnost bi razvili moji sestri, ki sta v otroštvu bili daljši čas v zdravilišču, mladinskem okrevališču – po tej logiki bi bili nadvse družabni.

Poznam kar nekaj ljudi v mojem ožjem okolju, ki tudi raje berejo, kot da bi se šli družit. To so praviloma zelo inteligentni ljudje, imajo močne interese za določena področja, v šoli so bili, kolikor so morali. V šoli so imeli kakšnega prijatelja, ki je imel enake interese. Otroci teh ljudi dobijo danes diagnozo motnje avtističnega spektra. Pred leti te diagnoze niso uporabljali, pa tudi samotarstvo, mirnost in podobno so bile vrline. Nekaterim karantena preprosto ustreza in ne bodo postali samotarji zaradi karantene.

Mene vsa zadeva s karanteno moti zaradi nevarnosti okužbe. Moti me, da ne morem do zdravnika in zobozdravnika, čeprav tudi sicer po več let ne grem k zdravniku. Moti me, da je nezaželeno, da grem v trgovino, na banko, na pokopališče. Ustrezalo pa mi je dejstvo, da nihče ne bo prišel in vstopal v moj zasebni svet, da se mi ne bo potrebno družiti takrat, ko se bo nekomu to zahotelo. V času moje osnovne šole ni bilo šolanja na daljavo, razred je bil skoraj za tri sedanje razrede, pouk smo imeli šest dni na teden in le ene zimske poćitnice. Bilo je veliko več možnosti druženja, a sem nadvse rada sama doma. Ni vse zaradi karantene.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor