Karantena pa kar traja

Polna dva tedna že traja. Pravzaprav traja vse skupaj že od 23. februarja. Naj grem od začetka – bilo je nekje v januarju, ko so po radiu poročali o množičnem obolevanju ljudi za nepoznano hudo pljučnico v kitajskem mestu Vuhan. Nikoli še nisem slišala za to mesto in sem si rekla, da si ga bom zapomnila, ker je podobno besedi uhan. Nisem si mislila, da bom o njem posluśala v skoraj vsakih poročilih v naslednjih tednih. Potem pa kot strela z jasnega v nedeljo opoldne poročajo, da so nekatere pokrajine v severni Italiji zaprle šole in trgovine zaradi epidemije, ki jo povzroča novi koronavirus. Pretreslo me je. Neverjetno se mi je zdelo, da zapirajo trgovine – kje pa naj kupijo hrano. Izkazalo se je, da trgovine z živili ostanejo odprte.

Jasno mi je bilo, da če je bolezen v Italiji, bo prav kmalu pri nas. Deset dni kasneje je bil potrjen prvi primer pri nas in devet dni kasneje razglašena epidemija.

Na novinarski konferenci je takrat bodoči oz. sedanji predsednik vlade tako mimogrede omenil, naj si ljudje naredijo zaloge osnovnih življenjskih potrebščin. Bilo mi je čudno, saj navadno opozarjajo, naj ne kopičimo. Pa tudi, kako si boš naredil zalogo, ko še za sproti ni denarja. No ja, dodatni kos mila sem kupila in zavitek prepečenca. Sicer pa je krompir v kleti in regrat za hišo.

S karanteno se spopadamo vsak po svoje. Pred leti, ko sem bila še v službi, sem pripravila”pandemski načrt” po navodilih zavoda za zdravstvano varstvo – predhodnika NIJZ. Na steno smo prilepili navodila za kašljanje in umivanje rok in zmontirali dozirnike z razkužilom. Bila sem v dogajanju. Zdaj pa sem v skupini bolj ogroženih, prazaprav smo vsi v hiši med bolj ogroženimi. Tolažim se, da je v Vuhanu le en procent prebivalcev zbolelo in v dveh mesecih se je vse umirilo. Res pa so Kitajci imeli strogo karanteno.

Kot sem rekla, se vsak po svoje spopada z nevarnostjo. Premnogi v strahu zanikajo nevarnost in govorijo o umrljivosti zaradi gripe. Res je tudi, da različno prenašamo bolezni. Mene že prehlad položi in se tudi gripi izogibam. Če sem le imela denar, sem se cepila, sicer pa sem se izogibala množic v času gripe.

Morda je v tej karanteni najhujša negotovost. Nihče ne ve, kako dolgo bo trajalo. Otroci pridno delajo naloge na računalniku. Sprašujejo se, ali bodo imeli poleti počitnice, kako se bo šolsko leto zaključilo. Pred vsakim odhodom v trgovino tehtamo, ali res nujno potrebujemo določeno živilo ali higienski pripomoček.

Normalnega življenja ni več. Marsikaj, kar je bilo samoumevno, ni več dosegljivo. Nujno bomo morali postati bolj samooskrbni, obdelati vrt, kakšno striženje opraviti kar doma. Po končani epidemiji lahko pričakujemo padec standarda, poslabšanje materialnih razmer. Nočem strašiti, trenutno je najpomembnejše, da se epidemija ustavi in da ne zbolimo. Glede na to, da je pomlad, pa začnimo obdelovati svoj košček zemlje pred hišo. Posadimo krompir in fižol namesto cvetic in trate.

Ostanimo doma, ostanimo zdravi!

Dodaj odgovor