Nič pomoči brezdomcem

Pred novoletnimi prazniki sem kar nekajkrat ob vhodu v prodajalno Hofer srečala aktivistko Karitas, ki je vabila, da ob odhodu iz trgovine prispevamo v njihov voziček. Na letaku je tudi navedeno, kaj naj darujemo za revne. Karitasova aktivistka tudi vidi, kaj kdo položi v njihov voziček. Torej ima Hofer velik posluh za dobrodelnost in bi lahko sklepali, da je vodstvo zelo sočutno z ljudmi v stiski. Žal pa dobrodelnost in sočutje nista nujno povezana. Morda pa gre za različno ocenjevanje in presojanje, kdo so ljudje v stiski.

Hoferjeve prodajalne v Ljubljani preganjajo brezdomce izpred svojih prodajaln. Po FB se širi fotografija letaka. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj konstrukt konkurence, saj bi letak na vratih verjetno imel malo drugačen tekst.

Pri Hoferju očitno imajo čut za ljudi v stiski, zato dovolijo, da Karitas pri njih, v njihovi prodajalni zbira dobrodelne prispevke v obliki pri njih kupljenih živil. Ne marajo pa brezdomcev, ki ustvarjajo in prodajajo svoj časopis.

Postavlja se mi vprašanje, kako presojati, kdo je potreben pomoči, kdo si “zasluži” dobrodelno pomoč. Dobrodelnosti in dobrodelnih akcij nikoli nisem marala, saj bi sistem in država s svojo ureditvijo motala poskrbeti za ljudi v stiski. Nedopustno se mi zdi, da cela Slovenija zbira denar za zdravljenje otroka, enega otroka, za katerega je nekdo izpeljal odlično akcijo – ni pošteno do drugih. Država bi vsem, ki potrebujejo zdravljenje morala to omogočiti.

Celo v socialni zakonodaji je pogoj, da je do pomoči upravičen človek, ki se je znašel v stiski brez lastne krivde. Kriterij za zdravo odraslo osebo je dejstvo, da ni sam odpovedal pogodbe o zaposlitvi in da je prijavljen pri uradu za delo kot iskalec zaposlitve in ne odklanja vključitve v programe.

Nisem še srečala koga, ki bi rekel, da je brezdomec, ker ne želi imeti stanovanja, ali da je brez službe, ker noče delati, ker je rad brez lastnega denarja, tudi nisem srečala koga, ki bi rekel, da se je zapil zato, ker je hotel postati alkoholik. Splet življenjskih okoliščin in osebnostnih lastnosti pripelje ljudi na rob družbe.

Zelo radi dajemo vrednostne sodbe – celo sedanji varuh človekovih pravic je omenjal lenuhe. Če malo pobliže spoznamo posameznika na robu družbe, bomo razumeli, zakaj je tam. V svetu in pri nas vse bolj odkrivajo motnje avtističnega spektra pri otrocih. Pri odraslih jih nihče ne diagnosticira, samo vidimo, da se nekateri ljudje v življenju ne znajdejo, da so nerodni, počasni, čudaki, ki ne morejo shajati s sodelavci… Še bi lahko naštevala. Hočem povedati le to, da je za vsakim odstopajočim vedenjem nek razlog. Prav vsem ljudem pa je skupno to, da želimo biti srečni, zdravi in premožni.

Foto: Facebook

Dodaj odgovor