Epidemija razkriva človeško podlost

Strah ima velike oči in nizkotne misli

Ob tej zdravstveni svetovni krizi in vsesplošnem strahu pred boleznijo prihajajo na dan najnizkotnejši človeški vzgibi. Pred nedavnim sem zasledila izjavo nekega strokovnjaka, da življenje po 75. letu ni več vredno živeti. Ob izbruhu epidemije v Italiji, so se mnogi tolažili, da umirajo samo zelo stari. Pri naših poročilih o umrlih ne pozabijo poudariti, da so ljudje poleg koronavirusa imeli druge bolezni. Nek nemški patolog je izjavljal, da so vsi obducirani imeli tako hude okvare na raznih organih zaradi predhodnih obolenj, da bi tako ali tako tekom tega leta umrli, tudi če ne bi dobili COVID-19.

Kot da moramo nekemu bogu nekoga žrtvovati, pa mu dajmo stare. Saj zadnje čase poslušamo, da za enega starega dela en zaposlen. To je tudi nesramno širjenje nestrpnosti do starejših. Vsi upokojenci smo pošteno plačevali davke in prispevke. Vseeno je, kako je to tehnično gledano, dejstvo je, da smo si sami prislužili pokojnine. Morda je komu interes, da se pozornost množic usmerja v medsebojna trenja.

Druga človeška nizkotnost pa se kaže v odnosu do invalidnih otrok. V članku Sue Ann Levy: Otroci s posebnimi potrebami, ki so jih med krizo COVID pozabili sem prebrala “Linda Till, dolgoletna zagovornica invalidov, pravi, da ima sistem razširjeno prepričanje, da življenje invalidnih otrok ni kakovostno in da ni najslabše na svetu, če preminejo.” Celoten članek je na tej povezavi

Za ponazoritev odnosa do avtističnih otrok naj opišem primer 15-letne deklice z motnjami avtističnega spektra. Nadpovprečno inteligentno dekle je v zaključnem razredu osnovne šole imelo hude težave zaradi senzorne preobčutljivosti in obsesivno kompulzivne motnje in ni hotelo hoditi v šolo. Nekateri strokovnjaki, ki so delali z njo, so to razumeli in ji omogočali poseben individualni pouk. Zaradi hudih kompulzij so starši z deklico iskali pomoč pri psihiatru, ki je predpisal antidepresiv in zahteval, da hodi deklica k pouku tudi, če v razredu ničesar ne dela. Učitelji in svetovalna služba so bili bolj razumevajoči in so še nadalje delali z otrokom individualno. Deklica je že nekaj let spremljala poročila in je bila prva v družini seznanjena s pojavom novega virusa na Kitajskem in potem v Evropi. Ko se je prvi primer pojavil pri nas, se je v smrtnem strahu uprla, da ne gre več v šolo. Nikakršno prepričevanje ni zaleglo. Odločila se je za samoizolacijo do konca epidemije. Teden kasneje so se šole zaprle. Kakšen dan po zaprtju šol je psihiater poklical starše. Povedal je, da ni potrebno med epidemijo priti na kontrolo, zdravila dobijo v lekarni. Ni ga zanimalo, kako deklica doživlja karanteno, kako jo je na smrt strah, pač pa je izrazil stališče, da je zaprtje šole “voda na njen mlin”. Vemo, da so avtisti bolj nagnjeni k anksioznosti že v normalnih razmerah in bi ob tej epidemiji potrebovali dodatno podporo. Šola je povprašala po počutju in ponudila pomoč, zdravnik, ki je prvi poklican za pomoč na področju duševnega zdravja, pa ne.

Tako kot pravi stara modrost, da v stiski spoznaš prijatelja, ob krizi spoznaš, kdo je človek.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor