Zakaj nisem več tako učinkovit?

Na psihiatra v radijski oddaji se je poslušalec obrnil z naslednjim: “Star sem 74 let, premagal sem infarkt in raka. Moti me pa, da nisem več tako učinkovit. Živim sam na kmetiji, imam živali.” Dobil je nasvet, da si mora vzeti čas za sebe, predihati, se sproščati. Lepo. Sama bi nasvetu dodala, da naj si poišče še kakšno pomoč pri delu. Dobro zanj, da je to opazil šele pri 74. in po prebolelih težkih boleznih. Vprašanje tega starejšega moškega kaže na problem sprejemanja staranja.

Pred starostjo bežimo. Pogosto slišimo parolo “dodajmo življenje letom”. Hipiji so rekli “živi dolgo, umri mlad”. Svoje starosti ne dojemamo kot starost. Ko je bilo govora o večji ogroženosti nad 65 let, mi je prva misel bila za trenutek “super, nisem v skupini ogroženih”” Le za trenutek, takoj zatem sem dojela, da jih že imam 65.

S starostjo so povezane tudi bolezni. Znanstveniki so izmerili, koliko se nam zmanjša fizična moč vsako leto in sicer se ta proces začne že po 30. letu. Najprej neopazno zmoremo manj, ko pa po preboleli hudi bolezni zmoremo bistveno manj, se čudimo.

Pešanje fizičnih zmožnosti lahko upočasnimo z zdravim načinom življenja, hkrati pa moramo sprejeti svoja leta. Marsikateri kolk bi ostal zdrav, brez zloma, če bi 60-letnik vedel, da ni primerno njegovim letom plezati po drevju, če bi tam po 60. ali 70. odstranili iz stanovanja preproge in skrbeli, da tla ne bi bila spolzka.

Upokojitev ni nagrada za leta dela, pač pa nas odslovijo, ker nismo več tako učinkoviti kot prej in ker v vrsti čakajo mladi, da bodo zasedli naše delovno mesto. Moramo se sprijazniti z dejstvom. Upokojitev ne prinese bistveno več časa, saj smo znatno manj učinkoviti in komaj kaj več opravimo doma, kot smo prej opravili ob službi, res pa manj hitimo in si bolj jemljemo čas. Počasi in s premislekom.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor