Ali so vedeli, v kaj se spuščajo s kohezijskim denarjem

Evropa nam je podarila 30 milijonov. Kakšne so posledice?

Spominjam se osnovne življenjske naravnanosti v mojem otroštvu in mladosti: Delamo za boljši jutri. Rodila sem se devet let po koncu vojne in v zavesti ljudi je bilo zelo živo prisotno prestano gorje druge svetovne vojne. Kljub pomanjkanju so bili polni optimizma in so bili pripravljeni marsikaj opraviti tudi zastonj. Razne objekte v lokalni skupnosti so gradili udarniško. Potem, ko so kramp in lopato nadomestili stroji pa je samoprispevek nadomestil brezplačno udarniško delo. Za tiste, ki so odrasli po letu 1990 naj pojasnim, kako je bilo s samoprispevkom. V krajevni skupnosti ali občini so na zboru krajanov opredelili, kaj se bo v kraju gradilo npr. vrtec, šola, zdravstveni dom, vodovod, kanalizacija, skratka krajani so izrazili potrebo po nekem skupnem objektu. Potem pa so razpisali in izvedli referendum. Kampanja pred referendumom je bila včasih malo nepoštena za moj okus, saj so pogosto prigovarjali otrokom, naj vplivajo na starše, da bodo glasovali za uvedbo samoprispevka. Še posebej, ča naj bi se izglasoval samoprispevek za šolo ali vrtec. Ko je referendum uspel in je bil samoprispevek izglasovan, je določen procent plač in pokojnin ljudi v določeni krajevni skupnosti ali določeni občini šel določen čas za gradnjo določenega objekta.

Ne žalujem za tistimi časi, saj je bilo tudi vrsto slabosti in čas gre naprej.

Poglejmo, kako pa sedaj v združeni Evropi gradimo objekte skupnega pomena in skupne uporabe. Evropa s svojo politiko ponuja denar v okviru kohezijske politike, ki “je namenjena vsem regijam in mestom v Evropski uniji za podporo ustvarjanja delovnih mest, poslovne konkurenčnosti, gospodarske rasti, trajnostnega razvoja in izboljšanja kakovosti življenja državljanov.” Več o tem si lahko preberete na tej povezavi 

Za nespretne, če ne celo nespametne veljajo tisti, ki ne znajo ali ne želijo pripraviti takšnih projektov, da bi dobili evropski denar. V liberalnem kapitalizmu ni nič zastonj in ni ničesar skupnega. Vsaka stvar ima lastnika. Poslušala sem, ko so pristojni predstavljali že skoraj končan projekt vodovoda, ki povezuje pet občin in praktično celo dolino. Verjamem, da so se projekta lotili z najboljšimi nameni in prepričani, da je to najboljša rešitev oskrbe z vodo za vso dolino. Glavnino stroškov projekta pokriva evropski denar. Ko slišimo za evropski denar, smo vsi navdušeni “Evropa nam bo poklonila trideset milijonov evrov k projektu, ki je vreden petdeset milijonov”. Krasno, prej smo morali sami zbirati denar, sedaj pa dobimo podarjeno in bomo gradili ne glede na to, koliko je porebno in v kakšnem obsegu. Nedopustno bi bilo, da ne bi pobrali tega, kar nam Evropa ponuja.

Premalo vem o ekonomiji, da bi lahko razumela vse to, razumem pa navedbe pristojnih, da je voda zastonj, vendar bodo končni uporabniki plačali stroške delovanja in vzdrževanja vodovoda. Do tu razumem. Ni mi pa sprejemljivo, da bomo davek na dodano vrednost, ki znaša nekaj čez devet milijonov in stroške amortizacije plačali v ceni vode. Ne vem, na koliko let se računa amortizacija vodovoda, vendar v luči tega, da bo vse to zajeto v ceno porabljene vode, mi evropski denar ne zgleda več kot darilo, pač pa občanom predstavlja posojilo, kot kredit, ki se ga odplačuje s položnicami za plačilo porabljene vode. Sicer pa se verjetno motim, saj ne more biti tako.

Pričakovati je, če prav razumem, da bodo ljudje prisiljeni porabo vodovodne vode zracionalizirati in bodo za sanitarne namene ter zalivanje vrtov vse bolj uporabljali deževnico ne glede na to, da naj bi se za meteorne vode gradilo kanalizacijsko omrežje. Domnevam, da na začetku projekta nihče ni vedel, kakšni bodo končni učinki in morda bi bilo bolje, če ne bi računali na tuj denar in bolje premislili, ali je tako obsežna gradnja res smiselna. Kapitalist ničesar ne podari. Konec koncev pa bo tudi varčevanje z vodo pomenilo manj porabljenih litrov in s tem višjo ceno litra vode (če je amortizacija preračunana na določena leta in na porabljeno količino vode).

Še eno vprašanje se mi postavlja. Sprašujem se, ali so snovalci projekta razmišlaji o varnosti. V predstavitvi projekta smo videli, da videonadzor ni bil predviden v osnovnem projektu. Kasneje dodane kamere in nadzor bo projekt podražilo in Evropa ter država tega stroška ne priznata. Za morebitne teroriste bi tak vodovod bil lahka tarča. Ampak to je imaginarna možnost, saj živimo v mirni Sloveniji in smo dobri ljudje, ki nam nihče ne želi nič slabega. Razumem, da je bilo potrebno pripraviti ogromen projekt, ker vsaka občina pač ne bi dobila denarja za svoj vodovod. Mislim, da bi pet ločenih vodovodov bilo manj ranljivih. Sicer pa tudi nisem strokovnjak za varnostne zadeve, pač pa zgolj človek, ki se sprašuje, ali so načrtovalci imeli v prvi vrsti skrb za dobrobit ljudi in ali je v želji po evropskem denarju projekt bil dovolj premišljen. Verjamem, da so vsi ključni akterji polni dobrih namenov. Končno ceno, v denarju in kvaliteti vode, pa bomo plačali vsi.

To je samo moje razmišljanje. Upam, da se motim.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor