Terapija ali zloraba

“Preprečevanje, da bi otrok izvajal neškodljive samo-pomirjujoče aktivnosti, ne glede na to, kako neprijetno je to za nevrotipske, je zloraba. Narobe je kriviti starše za to. Ti starši so kot zdravniki iz srednjega veka, ki so svojim pacientom puščali kri, da bi pustili zlonamerne duhove. Delajo, kar mislijo, da je prav,” so zapisali na portalu 71Republic. Celotni članek Ellie McFarland: Stop Forcing Autistic Masking on Children je na tej povezavi.

In dalje navajam: “To celotno nesrečo avtističnega maskiranja, ki traja že približno 60 let in se še vedno dogaja, bi lahko rešili, če bi se tako imenovani »strokovnjaki za avtizem« posvetovali z resničnimi avtističnimi ljudmi, zlasti odraslimi z avtizmom. Ni dokazov, ki bi kazali na to, da maskiranje izboljšuje kakovost življenja avtistov, in dejansko obstajajo dokazi o nasprotnem.”

Naj pojasnim za kakšno maskiranje gre. Do neke mere si otrok sam nadene masko nevrotipskih “normalnih” vrstnikov, ker ne želi izstopati – npr. nese polno šolsko torbo na desetkilometrski pohod, da ne bi slučajno kdo opazil, da ni pripravljen za športni dan. Več si preberite na tej povezavi.

Nekatere terapije, ki jih strokovnjaki izvajajo, so prav tako prisilno ustvarjanje mask. Otroka, ki je drugačen, je potrebno ukloniti, da ne rečem zlomiti, da bo postal enak povprečnim vrstnikom. Strokovnjaki za avtizem povprašajo starše po težavah z otrokom. Ne zanimajo jih otrokove močne točke. Starši iščejo pomoč, ker ima otrok težave v šoli ali pa ima izpade doma, daje vtis, kot da normalnih obdobij trme ni prerasel. Starši navadno ne poznajo niti senzorne preobčutljivosti in ne morejo razumeti otrokovega nenavadnega, muhastega in trmastega vedenja. Ko dobi otrok diagnozo motnja avtističnega spektra, začutijo olajšanje, ker verjamejo, da strokovnjaki to obvladajo, še posebej, če so se usposabljali v tujini. Kot goba srkajo napotke, kako je potrebno otroka držati, kadar se preveč razjezi in to tako dolgo, da se pomiri. Ampak če je otroku v objemu prijetno, potem držanje ni pravi ukrep. Dobijo tudi napotek, da bi bilo dobro, da eno sobo oblazinijo, jo pripravijo tako, da se otrok v njej ne more poškodovati in ga ob izpadu, izbruhu jeze, meltdownu, lahko zaklenejo v to sobo dokler, da se pomiri. Starši te ukrepe izvajajo. Ko vprašajo mlado strokovnjakinjo za avtizem, kako dolgo, po kakšnem času se pokažejo rezultati, pove, da osebno pozna primer, ko jim po desetih letih ni več bilo potrebno držati otroka.

Takšno dresuro bomo izvajali, če izhajamo iz predpostavke, da nas mora otrok ubogati. Če mislimo, da zahteva, da vstopimo v hišo v določenem vrstnem redu zato, ker nas hoće jeziti, če smo prepričani, da ga nismo dobro vzgojili in se otrok s svojimi željami izživlja nad nami. Če pa vemo, da je otrok morda senzorno preobčutljiv, bomo poskusili ugotoviti, kaj ga moti, kaj mu predstavlja pretiran dražljaj in poskušali to ublažiti. Če ima po koncu šole neko nenavadno samopomirjujoče ravnanje, mu bomo omogočili, da izvede hitro in neopazno, da ne vznemirja okolice.

Po nasvetih strokovnjakov bi starši morali meriti moči z otrokom in mu dokazati, da so močnejši. Kakšno sporočilo dobi ob tem otrok? “Starši me ne marajo”. Ob takih vzgojnih prijemih otrok ne more razviti svojih potencialov in je vse njegovo ravnanje ena sama borba. Kot navaja avtorica v zgoraj omenjenem ameriškem članku, ni čudno, da je ogromno odraslih, ki so konstantno jezni ali pa anksiozni. Niso imeli varnega otroštva. Starši z dobrimi nameni po nasvetu strokovnjakov izvajajo nasilje.

Upam, da bodo strokovnjaki začeli poslušati tako otroke kot odrasle ljudi s posebnostmi avtističnega spektra. Nista Kanner in Asperger tista, ki vesta vse o avtizmu, samo avtisti lahko seznanijo strokovnjake in starši, ki razumejo otroka in, ki znajo uporabiti najrazličnejše vzgojne pristope – samo ti lahko povedo, kaj je avtizem in kako živeti z njim.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor