Druženje ni za vse

Pravijo, da avtisti ne zmorejo empatije. Po mojih izkušnjah lahko rečem, da precej dobro razumejo, kaj doživljajo drugi ljudje in tudi razumejo njihova čustva. Vprašanje pa je, ali jim je mar za to. Z večjo gotovostjo si upam trditi, da nevrotipski, normalni ljudje ne premorejo sposobnosti vživeti se v svet avtističnega človeka.

Povprečnemu otroku je lepo v šoli in od vsega pouka imajo najraje odmore, ko se družijo, igrajo, zabavajo. Konec počitnic komaj čakajo, da lahko gredo v šolo, da se bodo spet družili z vrstniki. Odrasli, ki so se v šoli dobro počutili, pa so sedaj zdravniki, podagogi, psihologi ali pa gospodinje in delavci, si ne morejo zamisliti, da otrok ne bi hodil v šolo, da se ne bi družil. Ne morejo si predstavljati, da otrok ne želi iti na izlet ali v šolo v naravi. Če pa je že kateri otrok “čudaški” in “muhast”, ga je pa potrebno prisiliti, da se bo družil. V šoli in med vrstniki mora biti vsem lepo. Razumem, da se ljudje ne morejo vživeti v nekoga, ki je povsem drugačen. Razumem, da ljudje, ki ne živijo z avtisti, niti ne poklicno delajo z njimi, ne verjamejo, da gre pri njih za nevrološko stanje, za drugačne možgane, da so to posamezniki, ki drugače doživljajo svet okoli sebe in drugače funkcionirajo.

Avtističnemu pa so v šoli odmori neprijetni. Razen tega, da je nevzdržno hrupno, nikoli ne ve, kdaj ga bo kdo zafrkaval, mu postavljal neprijetna vprašanja, se iz njega norčeval, se mu posmehoval, ali pa se boji, da bo čudno zgledal, ker v odmoru sedi v klopi in se dela, kor da nekaj išče po torbi.

Za avtistične ljudi, seveda velja tako za otroke kot odrasle, je značilno, da imajo malo prijateljev. Lahko se pogovarjajo z enim o določeni temi, ki zanima oba, ne znajo pa kramljati v skupini. Družabnosti se ne morejo naučiti. Avtist je samotarski in ostane samotarski kljub raznim ABA in podobnim terapijam.

Strokovnjaki, ki delajo z avtisti, bi morali avtističnim otrokom in družinam verjeti. Žal pa lahko slišimo defektologa, ki reče:”Vi ste samo mama. Jaz sem strokovnjak, jaz vem, kaj je prav za vašega otroka”. Pa še to, pogosto je avtizem “v rodu”, gre za genetiko. Seveda pri starših Aspergerjev sindrom ni bil diagnosticiran, ker pač te diagnoze pred leti niso postavljali. Starši z avtističnimi potezami prav gotovo bolje poznajo in razumejo avtističnega otroka, kot strokovnjak, ki ima popolnoma drugačen značaj in se v avtističnega niti približno ne more vživeti niti ga resnično razumeti.

Strokovnjake tudi skrbi, kako se otrok avtist socializira doma. Lahko rečem, da zagotovo bolje kot v razredu, kjer je izoliran. V športnem klubu ima možnost, da se uveljavi med vrstniki in lahko dobi več pozitivnih izkušenj kot v razredu.

Strokovnjake in ljudi nasploh tudi skrbi prihodnost avtista. Ob današnjih komunikacijah lahko kompletno šolanje vključno z univerzitetnim študijem opravi od doma. Pa tudi dela lahko od doma. Seveda potrebuje tudi asistenta, kar je navadno eden izmed staršev. V preteklem letu je bil sprejet zakon, ki daje možnost osebnega asistenta. Visoko funkcionalen avtist bo vse svoje potenciale lahko razvil le, če se bo smel šolati na svoj način in ne v razredu. Ne pozabimo, da so avtistični otroci drugačni. Če se jih hoče spraviti v kalup normalnosti, se jih uniči in naredi invalide. Končni rezultat bo nasproten od želenega. Edina prava pot je, da se sledi njegovim potrebam in se ga podpira, da razvije svoja močna področja, samo v tem primeru bo sam našel način, kako nadomestiti šibke točke.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor