Asperger in nacizem

Mi, ki imamo priložnost pobliže spoznati in živeti z Aspergerjevim sindromom, se sprašujemo, zakaj se o avtizmu in motnjah avtističnega spektra govori tako negativno. Res je življenje z njimi zahtevnejše, saj so drugačni in če jih ne razumemo, potem je še težje. Ljudje z avtističnimi potezami imajo vrsto pozitivnih lastnosti. Včasih so “težki”, z močno voljo, včasih malo trdoglavi, spet drugič pokažejo oster um, duhovitost, izrazit čut za odnose. Za okolico so neprijetni, ker ne marajo pozdravljati in ker svojih čustev ne kažejo na obrazu, vendar še kako dobro občutijo. Posebej dobro zaznajo, če se okolica obnaša do njih omalovažujoče in ponižujoče. Imajo nadpovprečno razvite čute.

Kdo je bil utemeljitelj teh posebnosti kot motnje?

“Hans Asperger je l. 1938 predaval na Oddelku za terapevtsko vzgojo Univerzitetne bolnišnice Dunaj, kjer je na podlagi študije primera prikazal značilnosti “avtističnih psihopatov”. Leta 1943 je Asperger predložil svojo habilitacijsko tezo, ki je bila objavljena leto pozneje. Leta 1944 je Asperger objavil svoj opis kasneje imenovanega po njem Aspergerjevem sindrom. Motnjo je poimenoval avtistična psihopatija.

Aspergerjeva publikacija je vsebovala opis štirih fantov (Fritz, Harro, Ernst in Hellmuth), ki jih je opisal kot “avtistične psihopate”, ki so povprečno do visoko inteligentni. Značilnosti so:

  • pomanjkanje empatije
  • Nesposobnost prijateljstva
  • Motnje v stiku z očmi, kretnje, izrazi obraza in govora
  • intenzivno delo z interesnim področjem
  • motorične motnje” (Wikipedia)

Pred enim letom je svet preplavila informacija (tu lahko preberete poročanje Reutersa) o raziskavi medicinskega zgodovinarja Herwiga Czecha, ki je bila objavljena v reviji Molecular Autism in jo lahko preberete na tej povezavi v celoti. V njej raziskovalec razkriva delovanje Aspergerja v Tretjem rajhu, ko je bil član različnih nacističnih organizacij, čeprav ni bil član NSDAP. Javno je legitimiziral politiko “rasne higiene” vključno s prisilnimi sterilizacijami. S pošiljanjem otrok v Spiegelgrund je bil vključen v program otroške evtanazije in politiko rasno in gensko čiste družbe, kjer je bilo potrebno eleminirati vse, ki štejejo za breme.

Tu navajam citat iz Czechovega poročila, kjer je Asperger zapisal o triletni deklici, ki je prebolela encefalitis

Huda osebnostna motnja (post-encefalitna?): Najhujša motorična retardacija; eretna idiotičnost; napadi. Doma mora biti otrok neznosno breme za mater, ki mora skrbeti za pet zdravih otrok. Stalna namestitev v podjetju Spiegelgrund se zdi nujno potrebna.” Dva tedna kasneje so jo v Spiegelgrundu usmrtili.

Zakaj sem navedla ta citat. Danes smo humana družba in niti pomisliti ne smem na grozote nacističnega časa. Ampak stavek “Doma mora biti otrok neznosno breme za mater, “ je tako znan. Več o tem kasneje.

Zaradi informacije, da je Asperger opisal sindrom v Tretjem rajhu kot sodelavec oziroma izvajalec nacistične politike, mi pojasnjuje, zakaj ni govora o pozitivnih lastnostih avtističnih ljudi. Opredelil je lastnosti, ki so bile podlaga za eliminacijo otrok. Kasneje še vedno v času druge svetovne vojne se je zavzemal za habilitacijo otrok z avtizmom, saj je manjkalo ljudi in vojakov. Ne bi se čudila, če bo še kakšen medicinski ali pedagoški ali socialni zgodovinar ugotovil, da ima ABA terapija svoje korenine v kliniki Heilpädagogik na Dunaju v letih 1938 do 1945. Kolikor mi je poznano, ABA po splošnih predpostavkah dresira. Ne dela na krepitvi otrokovih potencialov, pač pa poskuša napraviti ubogljivega.

Pa še par besed o tem, da je otroka potrebno izločiti iz družine. Pred precej leti so me mlado in neizkušeno socialno delavko nadrejeni poslali na teren, naj grem prepričat starše, da dajo invalidnega otroka v zavod, ker gotovo trpijo z njim doma. Še danes me je sram, ker sem ubogala in nadlegovala ljudi – bila sem celo uspešna v prepričevanju in so otroka dali za mesec ali dva v zavod. Danes jih ne bi prepričevala. Povedala bi jim za možnosti pomoči, kje in kaj lahko dobijo, sicer pa imajo starši polno pravico, da se sami odločijo in samo starši sami vedo, koliko zmorejo in kaj je prav za njihovega otroka.

Žalostno se mi zdi, da medicina ne more opisati, na novo definirati spektroavtistične motnje, ki so jo opredelili v nacistični Nemčiji. Morda bi našim strokovnjakom, vsem ki se srečujejo z avtističnimi ljudmi, koristilo, če bi prebirali tuje bloge, ki jih pišejo ljudje, ki živijo z avtizmom. Premik v pozitivno smer pri delu in pomoči avtistom bo šele takrat, ko bodo prepoznane stiske ter močne, pozitivne lastnosti otrok in odraslih z avtizmom. Starši to poznajo, strokovnjaki pa naj bi jim prisluhnili in dodali svoje strokovne postopke in metode. Skupaj bi lahko naredili veliko. Žal pa marsikdaj tako pedagogi kot sociala hočejo preko navidezne koristi za otroka disciplinirati in utišati starše. Pa še to_ če mi strokovnjak reče”Mi vsi hočemo za vašega otroka največjo korist”, mi ta floskula ne pomeni nič. Uradnik ali strokovnjak, ki to govori, dela za svojo plačo in misli, da mora biti učinkovit. Starše pa resnično skrbi otrokova prihodnost in starši vedo, kaj otrok potrebuje. Spektroavtistična motnja je tako kompleksna in tako posebna, da jo lahko razume samo, kdor živi s tem. Strokovnjaki naj bi pomagali iskati rešitve, če družina to želi in ne da vsiljujejo svoje ukrepe.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor