Zakaj gledate v oči

“I don’t make eye contact because it is very intimate and distracting, and your eyes aren’t symmetrical, and you’re not always looking at my eyes, and your words and body language are saying two different things, and I’ll forget what I was saying because ALL THE THINGS. “( –Jen – ADHD, Aspie; Minnesota) “Because I forget that it matters to you when I’m focusing on what you are saying.” (Carol Millman, Vancouver, BC)

“Ne gledam v oči, ker je zelo intimno in moteče, vaše oči niso simetrične in ne gledate vedno v moje oči, vaše besede in govorica telesa govorita dve različni stvari, in jaz bom pozabil, kaj sem rekel,…” in drugo “Ker pozabim, da je za vas pomembno, ko se osredotočim na to, kar govorite.” in še več podobnih izjav je zapisanih na strani The Aspergian. Priporočam, da preberejo vsi, ki se jim zdi gledanje v oči pomembno.

Od nekdaj je bilo gledanje v oči pomembno. Spomnim se mojega otroštva, ko so v šoli pred celim razredom kakšnega učenca zasliševali, ali je nekaj storil. V dokaz, da ne laže, je motal gledati v oči. Kdor ni gledal v oči, je veljal za “potuhnjenega”, zahrbtnega, neiskrenega, lažnivega, ima slabo vest, pa še kakšna negativna oznaka bi se našla.

Ko se pogovarjam, gledam sogovornika v usta, nikoli v oči. Tako lažje razumem. Nikoli se nisem ukvarjala s tem, kam me gleda sogovornik. Res pa sem si zapomnila par oseb, ki so nepremično in bolščeče strmele vame. Vsi so imeli psihiatrično diagnozo. Ob bolščanju mi je bilo rahlo nelagodno.

Prvi znak avtizma, ki ga verjetno vsak pozna, je očesni stik. Poznan mi je primer, ko je avtistični deček zamujal k pouku in je ob zamudi bil poslan k ravnateljici. Nekega dne je doma pričel družinslim članom govoriti:”Poglej me!” in “Mirno stoj!” ter “Levo nogo k desni!”. Mislili so, da se pač tako igra ali pa ima res neke težko razumljive avtistične vzgibe. Če ga to pomiri, je najbolj enostavno, da se mu ustreže in se ga gleda. Kmalu pa je na sestanku ravnateljica staršem povedala, da se je pogovorila z dečkom in dosegla, da jo je gledal v oči in poslušal zbrano. Deček ni doma niti omenil pogovora z ravnateljico. Ugibam, da se je morda na ta način, da je ukazoval podobno, kot je bil deležen v šoli, razbremenjeval pritiskov in frustracij.

Torej, zakaj gledamo v oči? V skladu s tradicijo lahko rečem, da zato, da ne bi bili videti zahrbtni, da bi bili videti iskreni, da smo pozorni do sogovornika in ga pozorno poslušamo. Vse to je lahko ena velika laž. Lahko gledam v oči in sem pozorna na barvo, obliko oči. Poskušam ugotoviti, ali je sogovornica uporabila maskaro, ali ne bi bilo ustreznejše kakšno drugo senčilo za oči, le kje kupuje svoja ličila, ali so tista po 1 € ali pa so Diorjeva – misli kar poletijo in je težko poslušati. Ampak sogovornica bo imela dober občutek, da jo spoštujem in zbrano poslušam. Očesni stik je res pomemben.

foto: Pixabay

Dodaj odgovor