O reorganizaciji CSD

V Delu sem prebrala članek Ivana Janka Cafuta z naslovom Bo socialno delo izgubilo sočutje do ljudi v stiski? tu je povezava na članek. O marsičem, kar navaja,bi lahko zapisala svoje razmišljanje. Odzvala se bom na naslednje: “Strokovne delavce vse bolj spreminjajo v uradnike, v vodje upravnih postopkov, in se jih vse bolj oddaljuje od temeljnega strokovnega socialnega dela. Centri za socialno delo se iz strokovnih služb vse bolj spreminjamo v socialne urade.”

Naj povem, da sem 38 let delala v sociali na občinskem nivoju – najprej v občinski skupnosti socialnega skrbstva. Po 10 letih dela na področju varstva otrok in družine ter mladoletnikov, sem izpeljala vse postopke za ustanovitev centra za socialno delo in do upokojitve vodila delo našega CSD.

Ivan Janko Cafuta navaja, da je reorganizacija centrov za socialno delo bila izvedena na hitro. Morda res, vendar pa se je pripravljala vse od leta 1990. Spomnim se, da je bil posvet na temo reorganizacije že leta 1990 v Opatiji. Kasneje je pri Skupnosti CSD Slovenije bila imenovana delovna skupina, ki je pripravila dober projekt reorganizacije.

Nadalje so vsa ta leta potekale tudi debate o svetovalnem in upravnem delu. Podrobno je to problematiko obdelala v znanstvenem magistrskem delu moja sodelavka mag. Anica Žvikart. Čeprav je bil naš CSD eden najmanjših v Sloveniji, smo imeli dobro ločen upravni in svetovalni del. Z Družinskim zakonikom pa so upravne zadeve na področju družine prenešene na sodišča. Upravni postopki, ki so ostali na CSD, se nanašajo na materialne pravice, kjer imajo strokovni delavci malo možnosti prostega preudarka. Po mojih izkušnjah delajo to strokovni delavci, ki jim leži uradniško delo, ki so natančni, redoljubni, ki jih delo vezano na rok, ne moti, ki imajo radi vnaprej določene postopke. Tem je praviloma “uradniško” delo ljubše in jim morda svetovalno sploh ne bi šlo. Za svetovanje, za delo z družino, z mladoletniki, je premalo zaključen študij na fakulteti, potrebna je afiniteta do tega dela in odnos do ljudi. Ob strokovnem znanju je potrebna iskrena želja ljudi razumeti in skupaj z njimi iskati za njih sprejemljive rešitve.

Zakaj je prepričanje, da so na CSD pretežno uradniki in da je socialno delo potrebno spraviti na teren? S prehodom na enotni informacijski sistem pred približno 10 leti, je bil res dan velik poudarek izvajanju zakona o socialnovarstvenih in družinskih prejemkih. Saj zadeva ni bila enostavna – vsi socialni transferji družinam in družinski prejemki v enem računalniškem programu, vsi CSDji povezani na serverju ministrstva. Pa še kadrovske okrepitve so bile na področju transferjev, ker so se naloge prevzele od občin skupaj z delavci. Bilo je veliko novosti, kljub temu pa strokovnega svetovalnega dela nismo zanemarjali, vsi ki so delali na svetovanju prej, so ostali na svetovanju tudi potem. Izvajali smo celo socialno oskrbo na domu, katero so v zadnjih letih prevzeli drugi izvajalci. Tudi preventivne programe smo imeli.

Zakaj reorganizacija ni mogla prej zaživeti? Po mojem mnenju zato, ker je nihče ni potreboval. Veliki centri so domnevali, da mali nimamo dovolj strokovnjakov. Res nismo imeli ne psihologa niti pravnika, ki bi bil redno zaposlen pri nas in bi se v velikem delu šel socialnega delavca, saj ne bi imel dovolj pravniškega in ne psihološkega dela. Namesto tega smo po pogodbi angažirali zunanje strokovnjake, npr. psiholog v strokovni komisiji za razvrščanje je bil univerzitetni profesor, vrhunski mednarodno priznan strokovnjak. V vseh letih nismo imeli nobene medijsko odmevne zadeve. Pritožb je bilo relativno malo. Redni inšpekcijski nadzori so bili brez bistvenih pripomb.

Namesto reorganizacije naj bi ministrstvo dovolilo zaposliti dodatne socialne delavce, socialne pedagoge, družinske terapevte… kar so v neki meri v zadnjih mesecih storili. Negotovost je verjetno vzbujal družinski zakonik, ki je prinesel velike spremembe v delo centrov. Podobno smo doživljali na začetku moje službe, ko je leta 1976 začel veljati zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je prinesel predzakonsko svetovanje in izvenzakonsko skupnost med drugim. Družinski zakonik postavlja delo z družino v nek nov položaj, kjer ne vem ali bo socialni delavec zagovornik ali tožnik v postopkih pred sodiščem. Pristojni bi mi verjetno rekli, da nič od tega, pač pa bo udeleženec, ki skrbi za koristi otroka. Socialno delo se spreminja v skladu z duhom kapitalizma.

Verjamem, da bo delo steklo tako kot mora. Kdor išče napake, jih bo našel tudi tam, kjer jih ni. Tako strokovnjak Cafuta v svojem članku navaja kot nesprejemljivo, da ne smejo strokovni delavci dajati izjav za javnost. Mislim, da to ni kaprica direktorice. Zakon o medijih določa, da je potrebno določiti, kdo daje izjave medijem in tudi tega ne kaže pozabiti, da direktor odgovarja tudi za delo zaposlenih v zavodu. Če hočemo, bomo v vsem videli politiko in zaroto, vendar je uspešno delo odvisno od tega, ali se zaposleni zavedajo poslanstva in vizije centra za socialno delo.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor