Simptome avtizma vidimo vsepovsod

V neki skupini staršev je mama objavila videoposnetek otrok pri igri in vprašanje “Ali kateri od vaših otrok tako krili z rokami in zraven skače po prstih? Kako ste rešili ta problem?Na posnetku sta dva predšolska otroka na tleh na parketu,. ki se igrata z žogicami in kockami. Ne vem, kakšno je ozadje, celotna slika. Morda gre sicer za vrsto težav. Ne vem. Predpostavljam, da je edina težava poskakovanje in mahanje z rokami

Pri tem video posnetku imam dva pomisleka. Meni se zdi nenavadno, da je to problem. Spomnim se pred mnogimi leti, ko sem imela kakšnih 14 let, so v soseski imeli malčka, ki še ni čisto shodil in je kobacal po vseh štirih. Morala sem prav paziti, kje je, ker je priplezal do mene in me ugriznil v nogo. To grizenje je trajalo nekaj tednov. Nihče si ni delal problemov s tem in si delal skrbi, kaj to pomeni in kako ga pripraviti do tega, da bi nehal. Naenkrat je vedenje, ki se je meni zdelo moteče, prerasel. Dvomim, da so njegovi starši sploh opazili to, saj so imeli delo, čeprav je bila mama doma. Otroci smo se igrali sami, poleg še “popazili na ta male”. Na posnetku vidim dva otroka, ki se igrata, eden navdušeno poskakuje in maha z rokami. To mi je vzbudilo asociacije na nogometno tekmo – gledalci vstanejo, krilijo z rokami, kričijo… Izražajo svoja čustva. Nihče se ne vpraša, ali so normalni in kako rešiti ta problem, da bi disciplinirano sedeli in prijazno brez nekulturnega hrupa ploskali ob zadetku.

Druge pomisleke pa so mi vzbudili odgovori. Nekaj je takšnih, s katerimi se strinjam; “Naš je tudi imel tako obdobje, bo že minilo”, ali ” če moti sosede, jih prosite za malo potrpljenja” . Strokovnjaki pa imajo za to strokovne izraze in tudi metode, da se to vedenje popravi in odpravi. Rečejo mu stimming, v prevodu “parenje”, preko katerega otrok izraža svojo čustvenost, vznemirjenost, izparevanje odvečne energije. Malo sem poguglala in v Wikipediji Parenje bi bilo steaming. Našla sem to: “Samostimulativno vedenje , znano tudi kot stimming  in samo-stimulacija ,  je ponavljanje fizičnih gibov, zvokov, besed ali premikanje predmetov. Ta vedenja so pogosta pri osebah z motnjami v razvoju in najbolj razširjena pri osebah z avtističnim spektrom.  Za posameznike z diagnozo motnje senzorne preobčutljivosti je znano, da lahko kažejo tako ponavljajoče vedenje.  Stimming lahko pomeni zaščitni odziv na prekomerno stimulacijo, pri kateri se ljudje umirijo tako, da blokirajo manj predvidljive okoljske dražljaje, za katere imajo večjo občutljivost. Druga teorija je, da je to način za razbremenitev tesnobe in drugih negativnih ali povečanih čustev.”

Ne vem, ali res mora biti za vse diagnoza. Danes je avtizem tako popularen, da se otroci ne smejo veseliti na svoj način, ne smejo biti plahi, ne smejo imeti težav z uspavanjem zvečer. Ne smejo biti tako vedoželjni, da ne bi mogli v miru sedeti pri mizi dokler, da družina zaključi obed. Vse se takoj diagnosticira. Morda je samo neka razvojna posebnost, ki bo minila. Saj nismo vsi po istem kalupu.

Po drugi strani pa vidim veliko nerazumevanja drugačnosti. Veliko otrok in odraslih ima težave z uspavanjem, zaspijo šele v poznih nočnih ali celo zgodnjih jutranjih urah. Seveda je potem noč prekratka in tudi za zdravje ne pomeni nič dobrega. Vrhunski strokovnjak za avtizem predpiše malatonin, spalni hormon. Ker zdravilo “ne prime”, ne dopušča, da bi otrok smel imeti težave s spanjem in posledično vstajanjem. To je le eden izmed primerov, ko si ni mogoče predstavljati, kako živijo drugi in drugačni.

Še ena misel se mi je pojavila v zvezi z zgoraj omenjenim posnetkom in vprašanjem. Morda so starši preobčutljivi in jih vedenje in živahnost otrok moti. Spomnim se, kako je bilo pri nas, ko je bila velika družina. Oče je bil “živčen” zaradi vojne in smo otroci morali biti pridni. Motilo ga je že, če smo glasno žvečili jabolka, kaj šele, da bi se smejali ali kričali. Mama pa je rekla, da tako vsaj ve, da smo zdravi. Če je kdo obmiroval, je vedela, da je zbolel.

Mami z videoposnetkom bi rekla:”Imejte otroka radi. Pustite mu naj se igra, kot mu je všeč. Naj se otroci igrajo tudi sami, brez kritičnega očetovega očesa. Dovolite, da otrok izraža veselje na svoj način. Omogočite mu čimveč igre na prostem, stika z naravo. Peljite ga v park, v gozd, na otroško igrišče. Naj se tam naskače, krili in kriči in nikogar ne bo motil s tem. Dovolite otrokom, da so otroci, igrivi, sproščeni in ne delajte ne invalidov in ne problemov iz njih.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor