Gospod s psom ali čudak

Nekdo je objavil fotografijo nedograjene hiše in zapisal:

V tej samotni nedograjeni hiši brez vode, elektrike in hišne številke, je še pred nekaj leti bival velik, suh, slabo oblečen možakar z majhnim psom. Samo na videz sem ga poznal, nikoli se nisva pogovarjala in ko sem ga nekoč pozdravil, je samo brez besed pogledal proč in pljunil.” 

Potem so sledili komentarji:”Janez, ja… sem ga pozmal, ker smo blizu stanovali. Sva parkrat klepetala, en mau čudak (saj smo vsi, eni bolj malo, eni mal bolj, eni pa oreng 😉) ampak kar prijazen možakar.” Še več je bilo podobnih in vmes tudi sporočilo, da je umrl. Izstopal pa je komentar: “Gospoda nisem poznala. Se mi ne zdi prav, da ga omenjate kot cudaka. To si nihce ne zasluzi. Kaj pa pomeni cudak? Po moje je bil samo drugacen. Dajmo to spostovat.”

Zanimivo se mi zdi dvoje – kaj se zgodi s človekom, gradnjo, življenjskimi načrti, da vse obstoji in drugo, kako se poigravamo z besedami, poimenovanji, da grdo in neprijetno ne bi bilo več grdo ampak samo ne-lepo, kar pa je isto.

Nedograjena hiša me je spomnila na neko stavbo, katero ste zagotovo opazili vsi, ki ste v zadnjih 45 letih potovali na relaciji Velenje – Arja Vas. Na ozkem zemljišču med reko in cesto, povsem na samem, obdanim z gozdom, je bila hiša, ki je že imela streho in nič drugega. Ves čas mojega študija se pri gradnji ni spremenilo nič. Ugibali smo, kaj je s to gradnjo. Ena zgodbica je bila, da naj bi se lastnikom tam utopil otrok. Veliko kasneje se je gradnja malo premaknila, vgradili so okna in vrata. Ne spomnim se, ali je fasada. Nikoli ni bilo videti, da bi tam kdo živel. Ne vem, kdo so bili lastniki, niti zakaj je zapuščena. Zagotovo pa lastnikom življenje ni teklo po pričakovanjih. Če nič drugega, so morda ugotovili, da je neprijetno stanovati v neki globači trdo ob prometni cesti in reki. Dejstvo, da mimovozeče zanima, kaj je s hišo, se mi zdi povsem človeško.

Tako se je verjetno nekaj zgodilo možaku, ki je s psičkom ostal sam v nedokončani gradnji. Morda sta z ženo gradila skupaj. Tudi njima življenje ni šlo po načrtih. Verjetno se je zgodilo nekaj, kar ga je hudo prizadelo. Morda je žena šla z drugim, morda je žena umrla. Ali pa je bilo nekaj čisto tretjega, zagotovo ga je tako prizadelo, da je bila v njem samo še zagrenjenost in je pljunil ob prijaznem pozdravu. Poglejmo, ali je bil čudak. Seveda, živel je precej drugače kot okolica. Mislim, da je prav vseeno, kako bi mu rekli: čudak, posebnež, gospod s psom, samotar… Še najmanj mi je všeč izraz “drugačen”. Kaj naj bi pomenilo “drugačen”, morda to, da smo vsi drugi enaki. Ali pa, da se nam kaj takega ne more zgoditi? Vseeno. Pomembno je, da je okolica dopustila, da je živel tako, kot je želel in zmogel.

Upam, da se niso pojavili kakšni “rešitelji”, ki vedo, kako bi moral živeti. Vedno me je zmrazilo, ko se je pojavil kakšen zaskrbljen krajan in povedal, da tam nekje živi oseba, ki ne more skrbeti zase, saj ne gre, da bi na primer ženska živela sama tam na hribu in sorodniki občasno pridejo k njej. Kaj če jo izkoriščajo. Ali primer skrbne sosede, ki se je bala, da bi akviziterji naplahtali samskega ostarelega soseda in vidi zavodsko namestitev kot edino možnost.

Res je vseeno, kako poimenujemo stare posebneže, čudake. Manj škode je, če rečemo “čudak” in mu pustimo njegovo čudaštvo, kot pa da ga poimenujemo “ubogi stari gospod”, ki pa mora živeti po naših pričakovanjih.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor