Tepejo tepeni

Pogovarjala sem se z mlajšim moškim, ki je povedal, da je v otroštvu kar naprej naredil kaj narobe, čeprav ni hotel. Želel  je biti priden, a je bil vedno znova  tepen. Hotel je ubogati pa sploh ni vedel, kaj ni prav. Vedel je, da mora vsa svoja ravnanja čim bolj skriti. Svojega oroštva se spominja kot življenja v večnem strahu. Če je mama slučajno hotela dečka braniti pred očetovimi udarci, je bila deležna tepenja še ona.

Med študijem smo kot priporočeno literaturo imeli Makarenkovo Pedagoško poemo. V tem obsežnem delu ruski pedagog opisuje svoje delo z vedenjsko težavnimi mladostniki in zagovarja “pedagoško klofuto”. Zagovarja vzgojo brez fizične kazni, razen za najhujše prestopke priporoča zaušnico.

Tisti, ki so avtoritarnejši, ki zagovarjajo stališče, da so eni močnejši in pomembnejši kot drugi, tepejo pod krinko vzgojnosti. Fizično kaznovanje ni vzgojno. Rekla bi, da kazen nikoli ni vzgojna. Postavljanje mej in vztrajanje pri zahtevah je potrebno. Pogovor z otrokom je nujen. Potrebno je analizirati z njim njegovo ravnanje, skupaj z njim iskati in ga usmerjati v ustreznejše rešitve.

Močni odrasli, ki spoštujejo druge in znajo ustvariti varno povezanost, bodo lahko vzgojili otroke v pokončne ljudi, ki se bodo v slučaju neke stiske oprli na njih. Pri tistem, ki te tepe ne boš iskal pomoči.

S tepenjem otrok se dejansko ustvarja ubogljive ljudi, ki so pripravljeni prenašati pritiske in nerazumne, ponižujoče  zahteve močnejših. Hkrati pa je velika verjetnost, da se bodo izživljali nad šibkejšimi. Pretepanje ni dobro ne za posameznika niti za družbo.

Tisti, ki tepejo in ustrahujejo so navadno bili sami žrtve grdega ravnanja in pretepanja. Sama nikoli nisem bila tepena in odločno zavračam kaznovanje. Iz lastnih osebnih izkušenj vem, da se da vzgajati drugače.

 

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor