Ali se bojimo žalosti?

Ali se bojimo žalosti? Ali vemo, kako se obnašati, če se nekdo razjoče? Ali znamo tolažiti, odzivati se na čustva drugih?

Nekoč mi je v privatnem klepetu neka psihologinja povedala, da je s hčerkama gledala film in so družno jokale ob njem in kako blagodejno je bilo to. Morda je velika vrednost filmov in romanov ravno v tem, da lahko doživimo in izživimo tudi boleča in neprijetna čustva ob situacijah, ki nas sploh ne zadevajo.

Sama sem se v službi srečevala s tem, da so se ljudje razjokali, ko so mi govorili o svojih stiskah. Bilo mi je nelagodno, ker nisem vedela, kaj naj storim, kaj rečem. Povsem jasno mi je bilo, kakšna je ustrezna reakcija potem, ko sem doživela smrti v moji družini. Bila sem zelo potrta in se mi je kaj hitro zgodilo, da so se mi v javnosti vlile solze. Praviloma je to spravilo sogovornika v zadrego. Meni pa so te solze, ki jih ni bilo moč zadržati, bile blagodejne. Takrat sem iskala stike predvsem z ljudmi, ki so že doživeli smrt v družuni. Bilo mi je pomembno, da me ljudje razumejo.

Po lastni izkušnji hude žalosti sem vedela, da je dovolj, da človeku, ki se mi razjoče, ponudim robček, če ga sam nima, sicer pa tiho počakam. S tem sporočim, da spoštujem njegova čustva. Ko me jok sogovornika ni več spravljal v zadrego, sem lahko pogovor vodila dalje v konstruktivno smer.

Na jok otrok se ljudje radi odzovejo z zanikanjem ali jezo. Pred leti sem se pogovarjala z zobozdravnico, ki je veljala za zelo hudo. Oštevala je mame in otroke, če otroci niso tiho držali odprtih ust. Pojasnila mi je, da jo zelo moti in vznemirja otroški jok. Vzbudi ji materinski impulz po tolaženju otroka, vendar je njeno delo popraviti zob ne pa tolažiti.

Ali pa drugi primer, če otrok joče, ker se je spotaknil in padel. Pogosto se da videti, da starši otroka oštejejo, ker je tako neroden – brez sočutja za njegove bolečine. Če bi rekli “A zelo boli?”, najbrž zaradi tega ne bi otrok kar naprej padal, pa tudi pomehkužilo ga ne bi. Imela sem priliko videti očeta, ki je malčku, ki je padel, rekel “A si zajca ujel”. Pravzaprav je bila kar dobra reakcija – sporočilo, da je nekaj vsakdanjega, če pade. Predvsem pa je pomembno, da ga ni ošteval.

Težko je, če starši ne znajo ravnati z otrokovo žalostjo. Če otrok joče ob bliskanju in grmenju, ker se bolestno boji nevihte, ga kregajo, naj ne zganja cirkusa, ker ga ne znajo potolažiti. Otrok se tako nauči, da je potrebno ćustva skrivati. To pa potem vodi v razne psihične motnje. Veliko je narejenega, če se otroku dopusti in dovoli, da izraža svoj strah in žalost. Naj joče, če se boji nevihte. Prej ali slej bo ugotovil, da se mu nič ne bo zgodilo.

Žalost, strah in jeza so čustva, ki so neprijetna, vendar so manj neprijetna, če jih sprejemamo, kot pa če jih zanikamo.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor