Pazite, katere in čigave nasvete sprejmete

Zdravnikom in drugim strokovnjakom zaupamo. Prepričani smo, da obvladajo in vedo vse o neki bolezni, motnji ali posebnosti. Zaupamo ostarelemu pediatru, ki se ukvarja z zdravljenjem nekemične zasvojenosti. Sama se sicer sprašujem, ali sploh zna uporabljati pametni telefon. Morda pa ga celo pretirano uporablja – spomnila sem se nekdanjega jugoslovanskega družinskega terapevta. Bil je velik strokovnjak, avtor mnogih strokovnih knjig in priročnikov. Govorilo se je, da doma pretepa ženo.

Strokovnjakom in zdravnikom zaupamo, ker imajo diplomo. Tisti, ki so tik pred upokojitvijo, so doštudirali pred štiridesetimi leti. Vse, kar so se naučili, je bilo prav in res. Recimo v reviji za medicinske sestre iz leta 1983 piše, da so za avtizem pri otrocih krivi starši in ena izmed nalog medicinskih sester je preprečevati avtizem. Danes se ob tem lahko le nasmehnemo.

Znanstvena dognanja se spreminjajo in strokovnjaki različno zavzeto sledijo novostim tako, kot so različno zavzeto študirali. Eni so obvladali študijsko snov za oceno zadostno, drugi za odlično. Eni delajo, ker je to njihova služba, drugi bi se radi proslavili s “primeri dobre prakse”, tretji pa morda delajo z iskreno željo pomagati, se približajo, poskušajo razumeti, uporabijo strokovno znanje in skupaj s posameznikom in družino v stiski najdejo ustrezno pomoč.

Na družabnem omrežju je neka mama v specializirani skupini zapisala: “Danes sem imela v razvojni ambulanti še enega v vrsti mnogih posvetov, z zdravnikom, ki je mnenja, da ne smem otroku dovoliti uporabe angleščine. Ali ima kdo podobne izkušnje, so bili dobri rezultati?” Gre za avtističnega otroka. Znano je, da lahko imajo ti otroci posebnosti na govornem področju. Navadno začnejo govoriti pozno, vendar uporabljajo zborno slovenščino in zapletene stavčne strukture. Marsikateri pa se kar tako neopazno nauči angleško in mu je angleščina kot materni jezik, v katerem se lažje izraža. Starši z izkušnjami in tudi strokovnjaki, ki so v skupini so odsvetovali, da bi sledila napotku zdravnika.

Avtizem je motnja s tisoč obrazi. Ne vem, ali se zdravniki in drugi strokovnjaki, ki prostodušno in prepričljivo delijo napotke, sploh zavedajo odgovornosti in teže svojih napotkov. Poglejmo, kaj se je dogajalo Timu in njegovi družini.

Tim je bil poseben otrok z močno voljo. Ob vstopanju v hišo, je vse, ki so prihajali domov, razporedil v nek določen vrstni red. Če ga niso ubogali, se je razjezil in začel metati stvari po tleh. Strokovnjak za avtizem je dal napotek, da naj mu starša rečeta, naj razvršča medvedke. Drugi strokovnjak v isti instituciji pa je staršem dal napotek, da morajo otroka držati, kadar se razjezi ali kakorkoli pokaže neustrezno vedenje. Obneslo se ni ne prvo in ne drugo. Rezultat so bile borbe med Timom in starši dokler, da so starši omagali, Tim pa je razvil celo vrsto ponavljajočih vedenj, v katere je vključeval starše s svojimi zahtevami, kako naj stojijo in katere besede naj ponavljajo. Ob držanju je Tim dobil sporočilo: “Starši me ne razumejo. Starši me ne marajo. Me kaznujejo” , čeprav bi še bolj kot drugi otroci potreboval občutek varnosti in sprejetosti.

Ne vem, ali so tile vrhunski strokovnjaki podcenjevali motnjo, ali niso imeli znanja ali pa so podcenjevali starše. Pričakovala bi, da bo strokovnjak za avtizem na podlagi poznavanja vseh tisoč obrazov avtizma raziskal, katere avtistične poteze, kateri simptomi so pri konkretnem otroku prisotni. Hkrati pa naj bi tudi ugotovil, kakšen je vzgojni pristop staršev. Ko bi bilo povsem jasno, kakšen je otrok in kaj zmorejo starši, bi bilo možno iskanje ustreznega ravnanja. Z deljenjem nekih načelnih napotkov pa je več škode kot koristi.

Staršem, ki se jim v družini zgodi avtizem, bi svetovala, da se opremijo s čim več znanja, potem pa naj sledijo svojemu občutku. Sami otroka najbolje poznajo in ob pomoči strokovnjaka, ki jim bo prisluhnil, lahko najdejo najboljše rešitve.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor