Samo ne psa!

Kaj napraviti, če si otrok želi psa, mama pa se jih boji. Poglejte, kako je bilo pri nas.

Ko sem bila otrok, smo imeli psa Hektorja, srednje velikega mešančka, na verigi. Bil je pes čuvaj. Bala sem se ga. Mama pa je bilogroznobilogroznosvarila, da se otroci ne smemo dotikati psa, da ne dobimo trakulje. Nekaj najbolj groznega pa je bilo letno cepljenje proti steklini. Mama ga je gnala na cepljenje in potem pripovedovala, kako je  bilo grozno biti s Hektorjem med množico psov. Med študijem v Ljubljani sem imela prijateljico Zoro, ki je doma imela psa boksarja in sva ob nedeljskih dopoldnevih hodili gledat pse na grad. To mi je malo zmanjšalo strah, a še vedno sem se psom raje izognila.

Potem pa sem dobila hčerko. Moja deklica je občudujoče gledala risanko o maksipsu Fiku in si želela psa. Ker sem bila prepričana, kako zahtevna je oskrba psa, ga ni mogla dobiti. Kupila sem ji lepo pasemsko kokoš. Imela jo je rada, ampak še vedno si je želela psa. Potem so po TV poročali,  da je mariborski akvarij dobil večje število kopenskih želv. Naslednji dan sva se že peljali v Maribor po želvo. V knjižnici sem poiskala literaturo, da sem se poučila, kako skrbeti za mavrsko kornjačo. Saj je zanimiva, vendar to ni ljubljenček. Kar dosti dela je bilo. Naredili smo ogrado z mrežo, da ne bi pobegnila. V jeseni jo je bilo potrebno pripraviti na prezimovanje in jo potem dati v klet. Po nekaj letih nam je ušla.Deklica pa si je še vedno želela psa. Kupili smo ji zajčka –pritlikavega hermelina. Lep zajček, lahko ga je hranila, pobožala. Poskusili smo ga imeti v stanovanju, a je problem lulanje – potrebo je opravil kjerkoli, pa smo ga preselili na vrt, kjer je dobil svojo utico in ogrado. Še vedno si je naša deklica želela psa. Nabavili smo vodne želve rdečevratke, kar je posebna zgodba. Potem je iz šole prinesla paličnjake. Ves čas pa si je želela psa.

Deklica je bila v tretjem razredu, ko sem ugotovila, da hodi iz šole po daljši poti,  da gleda in boža psa škotskega ovčarja, ki je bil na vrtu hiše ob Dravi. Takrat sem videla, da bo potrebno nabaviti psa. Moja študentska kolegica in prijateljica je imela psičko pritlikavega pinča, ki je skotila štiri mladičke. Ponudila mi je mladička. Ko je bil dovolj star, da ni več potreboval mame psičke, so ga nam pripeljali. Tako smo dobili psičko Juno. Kmalu sem ugotovila, da je s psičko veliko veselja in manj dela kot z drugimi živalmi.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor