Ali imate smisel za humor

Kaj se vam zdi smešno, zabavno? Kaj je res dobra komedija? Pravijo, da bi v življenju morali na vsako stvar pogledati tudi s humorne plati. Morda res lahko potem, ko je nek dogodek časovno oddaljen in smo nekako preživeli neprijetnosti, se mu lahko nasmejimo.

Danes se nasmejim spominu na uro fizike v šestem razredu ko sem sošolcu za mano pojasnjevala snov in me je kot strela z jasnega doletel udarec s knjigo po glavi. Nadvse smešna situacija, če jo pogledam pobliže – tiha, plaha deklica razlaga sošolcu učno snov, mlada učiteljica pa izgubi živce ob tem, najbrž je mislila, da se dogovarjava za zmenek, ali pa jo je pač motilo, da ne poslušava. Meni takrat ni bilo smešno, poleg udarca je še ponižanje tako kot pri vsaki kazni.

Druga zelo smešna situacija iz razdalje je bila, ko sem dobila prvi avto, popolnoma nov, na katerega sem čakala več kot pol leta in ga takoj po registraciji peljala pokazat prijateljici manj kot 1 km daleč. Smola je bila, da je bil na cesti še sneg, zadnji tisto zimo, pot do hiše pa strma. Kar naenkrat je bil avto počez na poti, škarpa ga je zadržala, ko je moja noga bila še kar na pedalu za plin. Smešno, kajne. Takrat v tem ni bilo nič zabavnega.

Zakaj se tako radi smejemo drobnim nesrečam in nerodnostim drugih. Že kralj nemega filma in komedije Chaplin je to vedel. Ljudje so umirali od smeha, ko so junaki padali na bananinem olupku, ali izgubili živce in se začeli obmetavati s tortami. Morda pa meni manjka smisel za humor, ko mi je vedno bilo žal vseh tistih tortic, ki so jih uničili. Ali pa neka sodobna komedija, ko si glavni junak prilepi jezik na ledeno mrzel železni drog. Ob gledanju tega me je kar zabolelo in ni bilo prav nič smešno.

V realnem življenju je zelo rahla meja med komičnim in tragičnim. Tu je primer smešne in tragične zgodbe: Enajstletni deček, ki je bil v šoli v podaljšanem bivanju in je zato bilo potrebno hoditi po njega v šolo, je zahteval, da ga mama na hrbtu nese iz šole do avta. Deček je bil avtist in je ta zahteva bila simptom motnje, eden izmed mehanizmov za ublažitev stisk, ki jih je povzročilo sedemurno bivanje v šoli. Ko je učiteljica srečala mamo s tovorom na hrbtu, je mama rekla, da se tako igrata, namesto da bi izpostavila fantovo razvojno motnjo in realno pojasnila, razen tega je vedela, da ji šolsko osebje tako ali tako ne bi verjelo, saj so ji že prej večkrat povedali, da je samo mama, ki nima pojma o avtizmu. Ta pripetljaj je bil dva tedna pred koncem pouka. Posledice pa so za oddaljenega opazovalca bile še bolj smešne, kot sam dogodek. V poročilu, ki ga je šola poslala na center za socialno delo so napisali, da se mama neprimerno vede in nosi sina na hrbtu. Še bolj smešno pa je vse skupaj, ker naslednje šolsko leto otrok ni več mogel biti v podaljšanem bivanju in je sam odhajal iz šole, vsakodnevno razbremenitev pa je našel v športu. Za opazovalca je smešno, za udeležene pa tragično.

Pomembno je, da lahko pogledamo na svet s humorne plati, da se znamo nasmejati tudi ob lastnih neprijetnih dogodkih, saj vemo, da je smeh pol zdravja.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor