Ali je človek nove dobe avtist?

Na konferenci o avtizmu je bilo med drugim povedano: “pojavnost spektroavtistične motnje v Sloveniji in po svetu strmo narašča. Še v letu 2015 naj bi imel takšno motnjo eden od 10 dečkov in ena od 50 deklic. Glede na trend v zadnjih letih pa naj bi bil leta 2025 vsak drugi deček in vsaka deseta deklica v spektru avtističnih motenj”, kot so zapisali na portalu 24ur.com. Po ameriških podatkih naj bi bil 1 otrok z avtistično motnjo na 59, po oceni staršev pa naj bi bil 1 na 40.

Zanimiv se mi zdi podatek, da je v letu 2015 bilo 10% dečkov in 2% deklic z avtistično motnjo. To je ocena, ugibanje. Če bi držalo, bi v šoli, ki ima približno 300 dečkov in 300 deklic bilo 30 dečkov in 6 deklic z motnjami avtističnega spektra. Poznan mi je primer tako velike šole, morda kakšen učenec manj, tam so v letu 2015 imeli 3 dečke z odločbo o posebnih potrebah zaradi spektroavtistične motnje. V letu 2010 v redni osnovni šoli ni bilo nikogar z diagnozo avtizem – preprosto zato, ker te diagnoze ni bilo.

V letih od 1976 do 2002 sem bila član strokovne komisije za razvrščanje otrok z motnjami v telesnem in doševnem razvoju (predhodnica današnje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami). V vseh teh letih je samo en otrok dobil diagnozo avtizem, razvrščen pa je bil kot otrok z več motnjami. Ogromno otrok pa je imelo MCD – minimalno cerebralno disfunkcijo in specifične učne težave. V naši komisiji je bil vrhunski psiholog univerzitetni profesor in je možnost napak bila minimalna. Spomnim pa se tudi nenavadnega otroka, ki v šoli ni govoril, prepoznan je bil MCD in ne avtistična motnja.

Hočem povedati to, da domnevam, da je več prepoznavanja avtizma. Razen tega je nekoč v bolj avtoritativnem vzdušju v razredu in ob veliko večjem številu otrok – v moji osnovni šoli nas je bilo v razredu od 30 do 45 – bilo zaželjeno, da so otroci mirni, tihi, plahi. Tudi v našem podeželjskem okolju je bilo kar precej plahih in nerodnih, kot je prikazan lik kmečkega fanta v predstavi Snubca, ki sem jo opisala na tej povezavi.

Zaradi načina ustvarjanja družin nekoč in danes je sedaj več parov, kjer se poroči par z motnjo avtističnega spektra, ker se ljudje poročajo po lastni izbiri na podlagi čustev in je potem večja verjetnost, da bo motnja prisotna tudi pri otrocih. Nekoč, ko so bile poroke na podlagi ekonomske pogodbe, je bilo manj možnosti, da sta si starša podobna, s podobno motnjo.

Dobro mi je poznan naslednji primer: Daljnega leta 1941 je bil čas, da bi se šestindvajsetletna Jožica poročila. Bila je vedro dekle, rada je bila v družbi, vendar njenim staršem noben snubec ni bil všeč. Poleti je k njim prišel pomagat pri košnji tudi samski fant Peter, ki ji sploh ni bil všeč, saj je grdo gledal in se kislo držal. Ob malici je sedel v kotu kot, da je na ves svet jezen. Čez par dni je Jožica dobila Petrovo pismo, v katerem ji je izpovedal ljubezen. On je potreboval ženo, Jožica pa moža in sta se ćez pol leta poročila. Peter je bil samotarski, ni imel prijateljev, ni hodil v družbo, bil je skrben in pretirano zaskrbljen. Danes bi verjetno prepoznali motnje avtističnega spektra. Rodilo se jima je pet otrok. Najstarejši je bil plah in zadržan, zelo bister, odličnjak, z izrazitimi specifičnimi interesi. Kot odrasel je bil nekaj časa navdušen gobar, večino časa pa se je navduševal nad jeziki in se jih kar nekaj sam naučil in prebiral knjige v izvirniku. Ni imel prijateljev. Partnerske zveze si ni mogel ustvariti. Naslednji trije otroci so bili brez posebnosti, živahni, s prijatelji, ustvarili so si družine. Najmlajši otrok pa bi danes verjetno bil prepoznan kot otrok z motnjo avtističnega spektra. Partnerska zveza ni bila uspešna in v njej se je rodila hčerka, ki bi danes zagotovo dobila diagnozo Aspergerjev sindrom. Poročila se je na podlagi velike ljubezni. Seveda ima mož kar precej avtističnih potez. Rodila sta se jima dva otroka. Avtistične simptome pri deklici pozna samo družina. deček pa ima uradno diagnozo. Toliko v ilustracijo, zakaj je danes avtizem v porastu.

Sklepam, da je avtizma več zaradi:

  • diagnostike – nekaj, kar je nekoč bilo normalno, je danes prepoznano kot motnja
  • ustvarjanja družin na podlagi privlačnosti in ne ekonomske pogodbe in je večja verjetnost, da se poveže par z enako motnjo
  • več strupov v okolju

Če pa drži domneva, da bo v kratkem vsak drugi deček in vsaka deseta deklica z MAS, potem ne bo več smiselno govoriti o motnji, pač pa o novem tipu človeka. To je samo moj pogled, moje domneve in moje videnje pojava, s katerim živim.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor