Še o nasilju na CSD

Na zapis o nasilju s strani strank in uporabnikov centrov za socialno delo je nekdo komentiral: Kaj pa psihično nasilje nekaterih delavcev csd?

Vprašanje je umestno in bi moralo dati misliti vsem zaposlenim na CSD. Ljudje pridejo na CSD ali pa jih tja pokličejo po uradni dolžnosti, ker se jim je življenje tako zapletlo, da je potrebna intervencija od zunaj. Izjema je urejanje pravic na področju starševstva, tam ne gre za socialno delo pač pa uradniške formalnosti ter uveljavljanje pravic, ki pripadajo po zakonu. V vseh drugih primerih pa so ljudje v določeni težavi, v situaciji, ki je sami niso mogli obvladati.

Prav gotovo je stresno biti stranka ali uporabnik na CSD – še bolj zaradi dvojne vloge, ki jo ima center. Po eni strani je institucija, ki svetuje, po drugi pa ukrepa. Roditelj, ki išče pomoč pri vzgoji otrok, tvega, da bo svetovalka presodila, da je otrok v družini ogrožen in bo po družinskem zakoniku podala prijavo na sodišče. Iz lastne prakse vem, da so pomoč iskali skrbni starši, ki jim je situacija ušla iz rok. Postopki proti staršem pa so stekli tam, kjer je nekdo drugi prijavil zanemarjanje ali zlorabo. Razumljivo, da ti starši niso bili zadovoljni z vmešavanjem v njihovo družino in so to verjetno doživljali kot nasilje.

Področje, kjer so navadno vsi udeleženi nezadovoljni, so ločitve. Tu je CSD vpleten s svetovanjem in mnenjem sodišču. CSD nsj bi staršema pomagal pri dogovarjanju. Če strokovni delavec, delavka obvlada metodo mediacije ali vsaj tehniko pogajanja, bo pomagal, da se bosta starša dogovorila o pomembnih stvareh. Hudo pa je, če strokovni delavec enostavno določi npr. kako morajo potekati osebni stiki, kakšna mora biti višina preživnine in še kaj. O preživnini CSD nikoli ni imel pristojnosti za odločanje. Na CSD je šlo vedno za dogovor. Nato so sledile uskladitve po zakonu in uradno objavljenem procentu zvišanja. O osebnih stikih je CSD kar precej let odločal, sedaj pa je že kakšnih deset let ali več odločanje v pristojnosti sodišč. Na CSD se starša lahko neformalno sporazumeta. Tu je nevarnost za nasilje s strani strokovnega delavca, da svoj predlog stikov poda kot dejstvo in starša mislita, da mora biti tako.

Socialnega dela ljudje nikoli ne bi smeli doživljati kot psihično nasilje. Če ga, to pomeni, da je bilo premalo pogovorov. Pa še nekaj – pogrešam snemanje pogovorov ali pa vsaj pisni povzetek pogovora, ki ga uporabnik storitev nese domov. Mojim strankam sem vedno izročila zapisnik z izjavo, da lahko doma v miru pogledajo, kaj je uradno zapisano, kaj so povedali in da lahko pridejo dopolnit.

Nujno je, da stranke in uporabniki poznajo svoje pravice ter pristojnosti in pooblastila zaposlenih na CSD, da ne bi prišlo do zlorabe moči institucije in da ljudje s težavami in stiskami ne bi doživljali socialnega dela kot nasilje.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor