Ali osvežilci zraka dišijo?

Ali ste se morda preselili s podeželja v center mesta, ali ste kdaj delali v pisarni, kjer so v sosednjem prostoru podirali steno? Ali ste kdaj stopili iz mračne, hladne kleti na vroč, jasen, sončen dan, ali pa ste se sredi poletja peljali v neklimatiziranem prepolnem mestnem avtobusu?

Če ste, potem si lahko predstavljate, kako se počuti senzorno preobčutljiv človek v vsakdanjem življenju. O senzorni preobčutljivosti in aspergerjevem sindromu je več govora v zadnjih letih. To ne pomeni, da teh posebnosti prej ni bilo. Obstajale so, vendar jih je težko razumeti in je bilo enostavneje, če se prezrejo.

Poznam primer moškega, ki ni prenesel množice. Ko se je poročil, je bilo na ženinem domu običajno, pravzaprav nujno, da gre vsa družina vsako nedeljo v cerkev. Ves popoldan je ta mož tožil, da ga boli glava, ker so ga ljudje v cerkvi preveč gledali. Verjetno se niti ni zavedal, da ga moti množica sama po sebi. Drugi primer je novejši – moja znanka se je čudila in se še vedno čudi, da proizvajajo in prodajajo osvežilce zraka, dišeče smrečice. V službi je bila v pisarni in vsak nov zaposlen si je poskušal pisarno odišaviti z dišečimi obeski, ki pa so njej smrdeli in ji je vonj, ki je drugim prijeten, bil nevzdržno moteč. Na trenutke je pomislila, da jo sodelavci provocirajo, ji hočejo nagajati s smrdljivimi obeski, ali ji morda sporočati, da ona oddaja neprijeten vonj, vendar je dopuščala možnost, da njim to diši. Strokovnjaki strah pred višino ali odpor do višine dajejo tudi v skupino teh posebnosti. Postavlja se mi vprašanje, kdaj je nekaj motnja in kdaj zgolj posebnost. Motnja je navadno takrat, ko moti normalno življenje. Drugo vprašanje pa je, ali moram vedeti, da imam motnjo.

Morda je pomembneje, da ljudje v bližini senzorno preobčutljivega poznajo, da nismo vsi enaki in verjamejo, če nekdo reče, da nečesa ne more, ali da ga moti. Ker je denar sveta vladar in trgovci so pametni, so marsikje v velikih trgovskih hišah vpeljali tako imenovano mirno uro, ko naj bi bilo vse prilagojeno senzorno preobčutljivim: z manj luči, brez glasbe, v manj obremenjenem delu dneva. Trgovci se ne sprašujejo o motnji, pač pa vedo, da bodo več prodali, če bo nakupovanje prijetno tudi malo drugačnim ljudem.

Včasih bi bilo življenje lepše in lažje, če bi bili ljudje med seboj malo bolj prijazni in ne bi toliko izživljali potrebe po moči. Če bi v primeru 14-letnega dečka, ki ga je šofer vrgel na cesto namesto ukaza izrekel vljudno prošnjo, bi se deček, ki ga moti varnostni pas in ne prenese ukazov, verjetno pripel in bi bilo veliko hudega prihranjeno. Malo več prijaznosti in verjeti, da ne zaznavamo vsi enako in dopuščati, da smejo drugi biti drugačni, pa nam bo morda življenje malo lepše.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor