Ali vam življenje vzame veliko časa?

Tako grozno se mudi. Čas je denar. Rana ura zlata ura. Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja. Od nekdaj se mudi , zato so tudi nastali reki o času. Čas je denar in denar je sveta vladar.

V prejšnjem sistemu smo imeli drugačne vrednote. Največji vrednoti sta bili človek in delo. Vsako delo je bilo častno, kot so radi rekli. Tudi ni bilo velike razlike pri plači. V nekem obdobju je delavka s končano ali nedokončano osnovno šolo v tekstilni tovarni imela višjo plačo, kot je bila moja po končani višji šoli. Denar je bil za preživeti in ne za obogateti. No ja, nekateri so se znašli in so bili kapitalisti kljub socializmu.

Nisem nameravala pisati o denarju, pač pa o času. Nekoč se pri zdravniku nismo naročali. Mama je vedno vzela s sabo pletenje ali pa knjigo, ko je šla k zdravniku ali zobozdravniku. Vedeli smo, da bomo kakšno uro čakali in tisti čas porabili za sebe. Če nisem bila hudo bolna ali na smrt prestrašena, mi je bilo v čakalnici zanimivo družiti se z drugimi čakajočimi, ali pa jih zgolj opazovati. Ob zelo slabem počutju je bilo težko čakati. Mimogrede naj omenim, da sem imela rekorden čas čakanja na pediatrični kliniki v Ljubljani od 9. ure zjutraj do 4. popoldne. To je tudi za naju s hčerko bilo preveč. Danes pa zaradi varčevanja s svojim časom delamo delo drugim. Če hočete k zdravniku, morate najprej poklicati, zmotite sestro pri njenem delu. Ona vzame zvezek, pogleda, kdaj je kakšen prost termin in zapiše ime. Res pa se najbrž nihče ne pritožuje, da je koga sprejela preko vrste, kot se je dogajalo prej.

Drugo varčevanje pa je s časom v prometu. Z avtobusom se vozijo dijaki in stari ljudje, vsem drugim pa se preveč mudi. Tudi z osebnim avtom ni vedno hitro. Na poti proti Mariboru je zelo malo primernih krajev za prehitevanje. Zgodilo se je, da me je precej nevarno nekdo prehiteval, vendar sem ga pri prvem semaforju dohitela. V mestu sem hotela parkirati čim bližje lokaciji sestanka in sem eno uro iskala prosto parkirišče. Če te ulovi radar, pa je poleg vsega še drago. Kadar sem potovala z avtobusom, je pot bila kot izlet. Ko sem delala specializacijo, sem se vsak petek z avtobusom peljala v Ljubljano. Enako pot je imela tudi zobozdravnica. Vedno sva sedeli skupaj in se tudi začeli pogovarjati. Ob klepetu je bila vožnja prijetna in zanimiva. Spoznala sem meni čisto nepoznan vidik njenega dela.

Tako zelo se nam mudi. Tudi vožnja z osebnim avtom je prepočasna. Razvoj Koroške bo nazadoval, če ne dobimo avtoceste. Ne vem, kako razmišljajo ekonomisti in sociologi. Sama vidim to, da bomo po avtocesti “skočili” v Ljubljano v Zmajčkovo slaščičarno, pa v Primark, ker bo hitreje kot v Graz. Tudi dnevna vožnja na delo v Ljubljano ne bo nikakršni problem. Koroška pa bo ostala lepa spalna in zaspana pokrajina starcev. Morda se bo celo kakšen turist ustavil, če ne bo preveč drvel mimo.

Hitimo in pozabljamo živeti. Kam hitimo – za denarjem, užitki? Ne vem. Morda pa se bojimo biti sami s sabo. Kaj je vožnja z avtobusom drugega, kot da si sam s svojimi mislimi, če se ne ravno pogovarjaš s sopotnikom. Če slučajno peljem v Ljubljano grem po stari cesti, uživam v opazovanju narave in se prepuščam svojim mislim.

Razmislite, ali res morate hiteti, da vam ne bi življenje vzelo preveč časa. Hitro se lahko zgodi, da vam čas vzame življenje.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor