Zakaj ima Ana rada izjemnega bratca avtista

Koga opišejo otroci v šolskem spisu, ko dobijo nalogo predstaviti svojo najljubšo osebo. Mlajšim so navadno vzorniki starši, malo starejšim pa razni pevci in igralci. Poglejte, kakšen spis je napisala deklica Ana.

Devetletna deklica Ana je na temo najljubše osebe napisala spis o svojem triletnem bratcu. Marsikdo bi se moral zamisliti ob spisu, ki je objavljlen na portalu YUMAMA in ga lahko preberemo tu:

“Zelo rada imam svojega brata Aleksandra. Zato sem se odločila, da mu posvetim ta spis. Je majhen, star le tri leta. Bel je kot sneg, ima svetle lase in čudovite modre oči. Ima angeljski nasmeh. O njegovih lastnostih bi lahko veliko napisala.  Ker veste, da je Acko poseben, edinstven . Ima avtizem. O avtizmu ne vem veliko, vendar vem dovolj, kolikor so me naučili starši. In mislim, da je to dovolj za podporo mojega brata. Moj brat še vedno ne ve, kako govoriti zaradi avtizma in včasih me ne razume. Tisti, ki ga ne vidijo zelo pogosto, pravijo, da je razvajen in razpuščen, in ne vedo, s kakšnimi težavami se spopada. Ne glede na vse je zelo vesel. Zelo rad hodi in se vozi z avtomobilom.  Obožuje številke in črke. Številke od ena do deset postavi v vrsto in ne ve, kako naj govori. Čudno, kajne? Moj brat je lep, pameten, smešen. Seveda obstaja še veliko lastnosti, ki ga krasijo. Povedala vam bom, da je resnično poseben in najlepši na svetu. Vesela sem, da je takšen kot je in da je samo moj brat. ” 

Lepo. Ganljivo. Očitno živi deček Aleksander v družini, ki prepozna njegove pozitivne lastnosti in obvladuje odzive okolice. Sprašujem se, ali bodo uspeli obdržati takšno naravnanost in kakšen spis bo Ana napisala čez sedem ali deset let. Morda bo Aleksander imel srečo in bo prišel v šolsko okolje, ki bo imelo posluh za avtistične posebnosti.

V okolju, ki ne razume avtizma, pa se kmalu po začetku šolanja pričnejo borbe. Pozitivnih lastnosti ne opazijo, saj jih oviranosti povsem zasenčijo. Kljub visoki inteligenci ima težave s pisanjem. Pouku ne sledi zbrano – ali mu misli odtavajo, ali pa mu je pouk dolgočasen in ga ta trenutek zanima nekaj drugega. Vsako popoldne doma potekajo borbe, ali bo napisal domačo nalogo. Zvečer je nova bitka ob odhodu v posteljo. Ne more zaspati. Če po priporočilu zdravnika vzame melatonin, zaspi, vendar se že po dveh urah zbudi in znova zaspi tik pred jutrom. Zjutraj pa se odvija prava vojna ob vstajanju in odhodu v šolo. Pouk zamudi, zaradi tega je deležen plohe oštevanja s strani učiteljice in posmeha sošolcev. Iz šole pride ves v stresu in ponavlja se zgodba z nalogami. V šoli mu dan popestrijo z dodatno strokovno pomočjo, kjer ga zaslišujejo, ali mu slučajno mamica ali sestrica piše domače naloge.

Doma se vse vrti samo še okoli takšnega Aleksandra in družina za starejšo Ano nima več časa niti moči. Čez nekaj let Ana reče: “Uničil mi je otroštvo. Popolnoma vseeno mi je, če trpi. Ne maram ga”.

Marsikdaj bi bilo življenje lažje, če bi se sistem sprijaznil, da nismo vsi enaki in dopustil, da je kdo drugačen.

Foto: Poxabay

Dodaj odgovor