Anksioznost in avtizem

Berem razne opise simptomov motenj avtističnega spektra. Vtis imam, da so vsi prikazani kot paket vedenj, ki obstajajo sama po sebi zaradi avtizma. Če se nekoliko bolj poglobimo, pa lahko vidimo, da ima vsako vedenje svojo logiko in svoj vzrok.

Vsak človek meri svet in življenje po sebi. Senzorno preobčutljiv ne ve, da drugim ljudem določeni dražljaji niso moteči, da drugi na primer ne slišijo pogovora na ulici ali brnenja več kot kilometer oddaljene elektrarne. Vsa preobilica dražljajev je strašljiva. Poleg tega pa še hiperaktivni možgani, ki predvidevajo nevarnosti, tudi takšne ki se ne morejo zgoditi. Otrok razvije mehanizme, ki mu pomagajo narediti svet vsaj navidezno obvladljiv.

Tipičen simptom avtizma je nagnjenost k rutinam in ponavljajoče vedenje, kar poučeni imenujejo tudi obsesivno kompulzivna motnja, ki pa je vendarle drugačna kot pri nevrotipskih. Dojemanje tega”simptoma avtizma” lepo ponazarja izjava neke učiteljice: “Zakaj pa nima rituala, da bi pisal domače naloge in se učil? Zakaj ne ponavlja učne snovi, če tako rad ponavlja?” Zato, ker ne gre za rituale same po sebi, ker avtizem ni bolezen s simptomi, pač pa gre za obvladovanje strašljivega sveta. Otrok ne zna pojasniti, zakaj je potrebno ponavljati določene besede, ali zakaj prestopa, krili z rokami… Najstnik pa že ubesedi svoje strahove in tu se potem zelo hitro postavi diagnoza anksioznost, OKM, depresija in posledično predpišejo ustrezna zdravila. Morda pride tudi do hospitalizacije, ki seveda vse neobvladljivo in nepredvidljivo naredi še bolj strašljivo in so zdravila še bolj potrebna.

Mislim, da ne bi smeli mirno gledati na to, ko nas otrok režira in mirno sprejemati vse rituale kot neizbežen simptom spektroavtistične motnje, pač pa v tem videti zunanji izraz otrokovih strahov in tesnobe. V tem primeru bi lahko otroku pomagali obvladovati življenje, ne s tem, da pomagamo izvajati njegove rituale, pač pa da ga naučimo tehnik razgradnje stresa. Razen tega pa še poskrbimo za zdrave življenjske okoliščine od ustrezne prehrane do dovolj gibanja in morda tudi za ustrezna prehranska dopolnila.

Prebrala sem zanimiv članek Holly Bortfeld z naslovom Anxiety In Autism Spectrum Disorders – tu je povezava na stran TACA The Autism Community in Action. Zelo pomemben se mi zdi naslednji odstavek:

“Po mnenju NIMH (Nacionalni inštitut za mentalno zdravje) zdravila ne ozdravijo tesnobe, lahko le zmanjšajo simptome, medtem ko iščete druge oblike zdravljenja.””

Prosimo, upoštevajte, da ni zdravil, odobrenih s strani FDA, za zdravljenje anksioznosti pri otrocih, mladostnikih ali odraslih z avtizmom , vendar zdravniki še vedno predpisujejo zdravila SSRI, kot sta Prozac ali Zoloft, čeprav raziskave kažejo, da nimajo enakih zdravilnih učinkovitosti pri ljudeh z ASD . To bi moralo biti vzrok za zaskrbljenost in nadaljnjo obravnavo, kadar se jim izda recept za zdravila, ne pa kognitivno vedenjska terapija ali druga zdravljenja, ki so manj invazivna ali imajo manj možnosti za stranske učinke.”

Pravijo, da moramo zaupati zdravnikom, vendar se sprašujem, ali res poznajo avtizem. Dejstvo je, da moramo za duševno zdravje najprej poskrbeti sami.

Foto: Pexels

Dodaj odgovor