Avtist in nogomet

Včasih se življenje poigra z nami in se nam dogajajo nezdružljive stvari.

Poglejmo zgodbo avtističnega dečka Nejca, ki obožuje nogomet. Ne domišlja si, da bo drugi Messi ali Ronaldo. Zelo pa si želi v živo videti svojega oboževanega igralca. Pojavila se je situacija, ko je oboževani s svojo državno reprezentanco prišel igrat v Stožice. Nejc te tekme ni smel izpustiti. Starši so poznali njegove želje. Pravi čas so nabavili vstopnice. Nejc se je že ves dan pripravljal in govoril o nogometu. Dogovorjeni so bili, da oče prej zaključi službo in ob petih popoldne pride po Nejca in mamo, ki ga bosta že čakala pred vrati. Šlo je za posebno tekmo s posebnim režimom in morajo priti pravočasno.

Ob pol petih se je Nejc začel oblačiti. Čevelj ni bil prav postavljen in je prosil mamo, da mu ga poda. Ta “operacija” podajanja čevlja je trajala pol ure, potem je sledil še proces umivanja rok, itd, itd…. Ura je bila šest, ko se odpeljejo. Na stadion so prišli, ko je igrala himna. Stadion je bil napolnjen do zadnjega kotička. Za Nejcem je sedel nekdo, ki je burno navijal in s svojo jopo mahal po spredaj sedečih in primerno pljuval ob kričanju. Nejc je ves otrpel sedel ob hrušču in trušču. Ob koncu tekme so čakali, da se vse sprazni. Pristopil je varnostnik in jih pospremil do izhoda. Starša sta bila zadovoljna, da ni spraševal, zakaj sedijo, ampak jih je samo poprosil, naj odidejo.

Napeta zgodba za starše je v garažni hiši. Potem, ko poravnajo stroške parkiranja, je potrebno v določenem času zapustiti stavbo. Avtistični Nejc pa ima svoj poseben način vstopanja v avto, ki odvisno od stopnje vznemirjenja lahko traja tudi eno uro. Uspelo jim je zadnji trenutek odpeljati, saj je zbral vse moči, da je kar se da skrajšal proceduro.

Ker tekma in potovanje človeka zlakotni, so poiskali še odprt lokal s hitro hrano. V tem, da so pojedli svoje sendviče, da se je Nejc polulal na WCju in si umil roke, so lokal že zdavnaj zaprli. Prijazni natakarji so sedeli na terasi in čakali, da Nejc zaključi z umivanjem rok. Starša pa sta ga v zadregi čakala. Zaradi avtističnega Nejca so imeli skoraj eno uro daljši delavnik.

Družinica se je vrnila domov proti četrti uri zjutraj. Nejc je bil do konca izčrpan, z glavobolom, vendar vesel, da je videl svojega idola. Starša pa sta bila prav tako izmučena.

Avtistični Nejc obožuje nogomet in nogometaše. Tudi sam igra v lokalnem klubu, vendar ga moti hrup in gneča. Verjetno bi bolj užival, če bi tekmo gledal po TV. Ko je na igrišču, je verjetno situacija drugačna in manj stresna.

Foto: Pixabay.

Dodaj odgovor