Avtist pri zobozdravniku

Mihčeva mama mi je pripovedovala o dečkovih težavah z zobmi. Mihcu se je pri treh letih pojavil rjav madež na zobku. Takoj so šli k zobozdravniku in dobili termin ćez nekaj mesecev.

Dečka so pripravljali na zobozdravstveni pregled, saj so vedeli, da si ne pusti priti blizu. Takrat še niso vedeli, da se je rodil z motnjo avtističnega spektra, dobro pa so vedeli, da je drugačen, poseben. Igrali so se zobozdravnika, gledali razne slikanice na to temo in na koncu so mu obljubili igračko, če bo lepo držal odprta usta.

Obisk pri zobozdravniku je minil tako, da je z jokom držal usta odprta toliko, da je zobozdravnica pogledala zobe in so dobili nov termin. Mihec je držal usta odprta in si prislužil igračko. Tako je bilo pri vseh naslednjih obiskih, mlečni zobki pa so zgnili in izpadli. Vmes je bila še kakšna nujna intervencija, pospremljena z glasnim fantovim kričanjem in klicanjem mame na pomoč ter zobozdravničinim komentarjem: “Če bi ti mama lahko pomagala, bi ti že. Zdaj pa drži usta odprta in bodi tiho, da ti dam zdravilo v zob!”.

Rezultat vsega je bil, da se strahotno boji zobozdravnika in za vsako neprijetnost bi rad imel tolažilno nagrado. Nova šolska zobozdravnica je optimistično dala napotnico za psihologa potem, ko ni mogla opraviti sistematskega pregleda, ker je bil fant preveč prestrašen. Starši pa se sprašujejo, kaj lahko pričakujejo od psihologa, ki jim je na sistematskem pregledu pri treh letih rekel: “Vidim, da še ima plenico. Pridite mi povedat, kako boste to rešili”.

Ne mislite, da so odrasli člani družine prenesli svoj strah pred zobozdravnikom na otroka. Starša sta se kot otroka sicer bala, vendar sta oba imela zdrave zobe in kot odrasla sta šla v samoplačniško ambulanto, kjer sta bila deležna prijazne obravnave brez bolečin.

Kdor pozna avtizem, ve, da je obisk pri zdravniku posebno težak, še posebej pa pri zobozdravniku. Kdor ima motnjo avtističnega spektra, se boji vsega neznanega, ne ve, kaj bodo delali z njim pri zdravniku. Senzorno preobčutljiv je izpostavljen povečanim obremenitvam . močna svetloba, zvoki, vonji. Problematična je preobčutljivost na dotik in potreba po večjem osebnem prostoru.

V Veliki Britaniji, kjer imajo že 10 let zakon o avtizmu, imajo tudi izkaznice My Hospital Passport, ki jo pokaže pri zdravniku, da vedo kakšne so njegove posebnosti. Veliko bi bilo že to, če bi zdravstveno in šolsko osebje verjelo staršem ali spremljevalcu, na kaj je potrebno paziti.

Na strani National Autistic Society najdete nekaj koristnih nasvetov za zmanjšanje stresa pri zdravniku. Postavlja se mi vprašanje, kaj storiti, če se otrok ali mladostnik tako boji okužbe, da niti v bližino zdravnika noče.

Življenje z avtistom zahteva veliko potrpežljivosti, razumevanja in iznajdljivosti. Tu ni receptov. Nasvetov in izkušenj drugih se ne da kopirati. Na podlagi izkušenj drugih lahko družina najde svoje rešitve, ki so prilagojene za njihovo specifično situacijo.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor