Božični čudež

Božični večer je. Na praznični večer se še bolj spominjam mojih dragih, ki jih že dolgo ni več z mano.

Spominjam se mamine pripovedi o določenem božičnem večeru v njeni družini. Mislim, da je od takrat minilo okoli sto let. Bilo je v času, ko je general Maister bil z vojsko na Koroškem in je stara mati prosila generala Maistra, da jim je dal konjsko vprego za selitev. Mamina družina se je iz St. Štefana na Koroškem preselila v Dob, kjer so kupili Ogradnikovo domačijo malo ven iz vasi. Bila je razcapana bajta z nekaj zemlje. Živeli so zelo skromno. Imeli so štiri otroke.

Na božični večer je bila mati zelo žalostna, ker ni mogla pripraviti kakšne boljše hrane za večerjo. Otrokom je rekla: “Dajmo, pokleknimo in molimo. Prosimo Marijo, da nam pomaga.” In so molili. Niso še končali rožnega venca, ko je potrkalo na vrata. V hišo je stopila premožnejša vaščanka Karlina, ki je bila po rodu tudi Kranjica, kot mamini starši. V rokah je imela skledo, pokrito s prtičem. “Bog daj, Sveti večer je, pa sem vam prinesla malo za večerjo”. Prinesla jim je polno skledo “godle” kot so rekli nadevu za kašnate klobase. Bili so presrečni in se kar niso mogli dovolj zahvaliti. Mati je rekla: ”Vidite, Marija nas je uslišala. Marija nam je to poslala”. Za Ogradnikovo družino je bil to mali božični čudež.

1 misel o “Božični čudež”

Dodaj odgovor