Dar mora biti primeren spoštovanju

Po FB širijo napotek nekega župnika svojim faranom naj ob Veliki noči ne darujejo “bakra”. Kot primeren dar predlaga 50€. Prvi trenutek se mi je zdelo nenavadno. Vendar, ko malo razmislim, ni nenavaden znesek pač pa to, da mora svojim vernikom dati napotek.

Moja mama se je rodila v zelo pobožni družini. Nas, svoje otroke pa je pošiljala v cerkev do birme. Kakšna je bila očetova vera, bi težko rekla, saj ga je kalilo trdo življenje. V cerkev je šel ob praznikih, a še takrat je marsikdaj bila cerkev tako polna, da zanj ni bilo več prostora. Za Veliko noč so starši šli “h gr vstajenju”, kot so rekli. Če se prav spomnim, je bil ta obred bolj zgodaj kot običajna maša. Del tega obreda pa je bila procesija okrog cerkve in se je zaključila z obhodom oltarja. Pri oltarju so poljubljali monštranco in na oltar položili dar. Normalno je bilo, da je dar v bankovcih in ne kovancih, pa še drugi so videli, koliko je kdo položil. Moji starši so ta del obreda izpustili, ker se jim je zdelo nesnažno, da ljudje poljubljajo eden za drugim, denarja pa tudi niso imeli.

Živeli smo revno. Starša sta z eno delavsko plačo brez kreditov ob šestih otrocih gradila hišo. Ob tem sem se spomnila, kako je bilo, ko je decembra 1955 na operaciji umrl moj petletni brat. Dan po pogrebu je mama šla k župniku plačat zvonenje in pogrebni obred. Župnik je menda stokajoče sočustvoval z njo in rekel: “Saj vam ne bi računal, pa boste itak od socialnega dobili povrnjen denar za pogreb”. Bili so v resnični stiski. Gradnja je bila v največjem zamahu, stanovali smo v kleti, hiša še ni imela strehe in je vsak dodaten strošek bil veliko breme. Župnik pa se je bal, da bi se okoristili s pogrebnino. Takšen vzor krščanske dobrote je primaknil svoj kamenček k vernosti družine.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor