Šolanje avtistov doma je pravica na papirju?

Od leta 1996 lahko starši svoje otroke šolajo sami doma. Pred začetkom šolskega leta to sporočijo v šolo in konec leta otrok opravlja izpite. Kadar starši želijo na domu šolati otroka s posebnimi potrebami, takrat pa postopek ni tako enostaven in zakonodajalec ne zaupa staršem in njihovi starševski skrbi, ki naj vključuje največjo otrokovo korist. Šolanje na domu je urejal Pravilnik o osnovnošolskem izobraževanju učencev s posebniim potrebami na domu( Ur.l.RS št.10/2012).

Zavod za šolstvo je na podlagi ugotovitev in mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami lahko usmeril učenca v programe osnovnošolskega izobraževanja, ki se izvajajo na domu, če zaradi primanjkljajev, ovir oziroma motenj ni mogel prisostvovati pouku in bi zaradi individualiziranega pristopa lažje dosega cilje oziroma standarde znanja, določene z učnimi načrti. .

Za izvedbo izobraževanja na domu so starši dolžni zagotoviti ustrezne pogoje za poučevanje in učenje. To pomeni, da morajo zagotovliti učitelja, ki izpolnjuje pogoje za izvajanje programov vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v skladu z zakonom, ter opremo oziroma didaktične pripomočke, potrebne za doseganje ciljev in standardov znanja, določenih z učnimi načrti.ojev

V letu 2016 je bil objavljen nov pravilnik, URADNI LIST ŠT. 22/16 tu je povezava nanj, po katerem naj bi komisija pri Zavodu za šolstvo samo preverila izpolnjevanje pogojev, torej, ali je zagotovljen učitelj in pripomočki. Novost je tudi, da se šolanje otrok s posebnimi potrebami lahko začne izvajati na domu kadarkoli in ne le z začetkom šolskega leta.

Poglejmo primer, kako bi lahko potekalo, če bi starši februarja vložili vlogo na Zavod za šolstvo – po starem pravilniku je to rok, ko bi se šolanje na domu začelo z naslednjim šolskim letom:

Komisija za usmerjanje preveri ustreznost pogojev za izobraževanje na domu pred izdajo odločbe o usmeritvi, oziroma pediatrinja po telefonu preveri, ali otrok res ne more hoditi v šolo, kar ni v skladu s spremenjenim pravilnikom – je pa dovolj, da zmede starše in vzbudi negotovost, ali bo odobreno šolanje doma. Kljub temu komisija za usmerjanje upošteva pravilnik in izda pozitivno mnenje z navedbo, da so starši opozorjeni, da se v primeru neuspeha mora otrok vrniti v šolo. To. mnenje izdajo sredi aprila. Šola da roke vstran in niso več pripravljeni pomagati. Čeprav vemo, da po ZUP začne odločba veljati z dokončnostjo in izvršljivostjo, do takrat pa velja prejšnje stanje – opravičila za izostanke zahtevajo, snovi pa ne bi dali. Konec aprila je odločba, potem, ko se vsi odpovedo pravici do pritožbe, dokončna. Potem so prvomajske počitnice in šele v sredini maja je sestanek zasebnega učitelja s šolo, ki mu izroči na pol izpolnjen individualni program za učenca, vključno s praznim obrazcem urnika. Sedem ur dnevno bo izvajal pouk od 15. maja do 19. junija, ko bo učenec imel zadnji izpit. Dolžnost zasebnega učitelja je tudi, da ima letne priprave za vseh devet predmetov, čeprav prvi izpit učenec opravi že pred sestankom skupine. Ne vem v kakšno dimenzijo bi moral spraviti celo šolsko leto, da bi ga lahko izvedel v dobrem mesecu.

Učenec, ki se optimistično napoti na prvi izpit, kaj hitro ugotovi, da bo moral znati veliko več kot je bilo potrebno v razredu. Učenec s posebnimi porebami, nadpovprečno inteligenten, vendar z vrsto spremljajočih težav in motenj – od senzorne preobčutljivosti do OKM, tikov in stiminga, ima precej slabo prognozo in bo veliko, če bo uspel opraviti kakšen skrajšan program v poklicnem izobraževanju. Torej je dovolj, da ima končanih sedem razredov osnovne šole in ocene niso več pomembne, pomembno pa je, da doživlja neuspeh za neuspehom. Morda pa dobi največjo lekcijo s spoznanjem, da mora biti priden in ubogati. Nič zato, če ga učiteljica v šoli pljuva, spet druga kriči, tretja ima premočan parfum, nekdo se premalo umiva in zaudarja. Takšno je življenje – nič ne moreš pestovati svojih preobčutljivosti. Nazaj v šolo je potrebno! TO JE GLAVNI IZPLEN ŠOLANJA NA DOMU. SPOZNANJE, DA SE MORAŠ PRILAGODITI.

To je dejansko največja vrednost izkušnje šolanja na domu. Ubogaj, pa ti ne bo hudega. Le kaj bi posameznik proti sistemu!

Izobraževanje na domu bi bilo primerno za otroke z motnjo avtističnega spektra, če bi šola in šolske oblasti s tem dejansko soglašale in če bi se izvajalo celo leto, ne pa en mesec. Vemo, da je vsak avtističen otrok poseben, učitelji in specialni pedagogi težko prepoznajo vse njegove posebnosti. Še posebej zaradi avtistične maske – ko se otrok trudi biti tak kot vrstniki in skriva tike ter OKM in drugeo. V šoli se avtističen otrok ne more koncentrirati zaradi senzorne preobčutljivosti, njegova notranja ura ni usklajena s šolskim ritmom, stikov s sošolci nima, saj ga poznajo kot čudaka in posebneža, izpostavljen je posmehu in nagajanju sošolcev. Obiskovanje pouka mu vsak dan znova potrjuje, da je druženje z vrstniki negativno. Razred mu ne zagotavlja socializacije. Starši vedo, da se otrok v športnrm klubu ali kakšni interesni dejavnosti veliko bolje počuti kot med sošolci in mu omogočajo udejstvovanje v raznih izvenšolskih dejavnostih.

Skrbni starši poznajo svojega avtističnega otroka in mu nudijo vse potrebno za njegov napredek. Vendar pa zakonodajalec tem staršem ne zaupa. Tudi poučevati ne morejo otroka sami. Če je otrok neuspešen, šola prijavi starše na center za socialno delo zaradi zanemarjanja. Starši otroka s posebnimi potrebami so diskriminirani. Razumem, da je potrebno zagotoviti tudi formalni standard izobrazbe, če država plača učitelja, vendar pa bi lahko pravilnik predvidel izjeme za otroke z visoko funkcionalnim avtizmom, kjer je pomembnejše zaupanje in dober odnos kot pa visoka strokovna usposobljenost učitelja. V korist otrok z motnjami avtističnega spektra bi bilo, če bi bili izenačeni z drugimi v tem, da bi lahko starši sami poučevali otroke. Vsekakor gre za negativno diskriminacijo in dodatno oteževanje življenja družinam z avtističnim otrokom.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor