Ekološka zavest ali afnanje

Svet je zasut s plastiko. Vemo, da je plastika takorekoč neuničljiva, da je prisotna povsod. Mikroplastiko uživamo z vodo in hrano. Vse to je široko poznano. Vemo, da ima negativen vpliv na zdravje. Vemo tudi, da zdravju škodujejo kemikalije, ki jih uporabljajo kmetje. Novejša spoznanja so, da lahko herbicidi, ki ostanejo v hrani, povzročajo avtizem in še kakšna neugodna psihična stanja. Prihodnost je v ekološkem kmetovanju, ekološkem turizmu, ekološki zavesti…

Moderno je biti ekološki. Navzven je potrebno pokazati, da imaš ekološko zavest, da veš, kaj je dobro za ljudi in planet. Kaj me je napeljalo k pisanju? Pred par dnevi sem videla objavo, ko se je FB- prijateljica, prijazna gospa, ki jo osebno poznam, zgražala v kakšnih obtolčenih emajliranih lončkih so postregli v nekem lokalu. Izjemno redkokdaj jem zunaj in ne spremljam trendov v gostinstvu, pa sem si mislila, da je to pač nek eksperimentalni retro lokal in potem tudi okrušeni lončki sodijo k celotni podobi, čeprav so nevarni za zdravje.

Danes sem videla fotografijo kremne krompirjeve juhe, ki jo je objavila ekološka kmetija. Pozornost mi je pritegnila lesena žlica. K užitkom na sodobni ekološki kmetiji verjetno sodi tudi izkušnja, kako so jedli pred sto leti. Meni se lesene žlice zdijo nekoliko nehigienične.

Mama je pripovedovala, da so v njenem otroštvu uporabljali lesene žlice. Vsak družinski član je imel svojo. Imeli so označene, da jih ne bi zamenjavali. Gospoda je že takrat imela kovinske. Ko so si finančno opomogli, so kupili takšne iz aluminija. Blizu 60 let je tega, ko smo po Qelle katalogu na naslov sorodnikov v Avstriji naročili jedilni pribor iz nerjavečega jekla in ga potem “prešvercali” čez mejo.

Na razmišljanje o tem, ali gre za modni trend ali navidezno ekološko zavest, so me napeljale fotografije zdravih zajtrkov na Portalu Prehrana.si. Portal je odličen. Na njem je veliko verodostojnih informacij o zdravi prehrani in dobrih receptov. Na fotografijah zajtrkov pa so tudi lesene vilice, lesen nož in lesena žlica. Na fotografiji kompota iz suhega sadja sta dve emajlirani skodelici, ročaj ene je videti okrušen. Verjamem, da v zdravo kuhinjo sodi emajlirana posoda – za kuho in peko. Če pa se servira v emajliranih skodelicah in krožnikih, pa za to nimam razumne razlage.

Pri nas doma smo skozi vse moje otroštvo uporabljali kovinsko posodo. Vsak je imel svoj emajliran lonček s sliko z motivom iz pravljice. Moral je paziti, da ga ni obtolkel, da se ne bi emajl okrušil. Krožnike pa smo dolgo imeli aluminijaste. Ko sem bila sredi osnovne šole, smo dobili emajlirane z lepim cvetličnim motivom. Porcelan smo tudi imeli. Za poročno darilo je mama dobila štiri skodelice za čaj. Uporabljala jih je samo za obiske. Tudi porcelanaste krožnike smo imeli zgolj za obiske in posebne priložnosti. Ko smo otroci odraščali in se je standard dvigal, smo jih začeli uporabljati najprej samo ob nedeljah, potem pa vsak dan.

Iz vidika zdrave prehrane je lahko sporna nekvalitetna keramika, kjer lahko svinec iz glazure prehaja v hrano, medtem ko je porcelan varen. V članku Karmen Prah Kuhate z ljubeznijo ali s strupi? je med drugim zapisano: “Steklo, porcelan, keramika in emajlirane litoželezne posode pa so varna izbira in obenem najbolj zdrav način priprave hrane, če želimo okus, zdravje in dobro energijo hrane.”  Torej je ob vsej ekološki zavesti primerno, da je jed servirana v porcelanu, keramiki ali steklu in ni potrebno, da kažemo naravnanost proti plastiki z uporabo okrušenih emajliranih lončkov.

71427321893

Dodaj odgovor