Ali veste, zakaj nekateri vedno zamujajo?

Ali poznate koga, ki venomer zamuja, čeprav nenehno hiti?

Ljudje, ki se težko koncentrirajo, ki jim misli begajo, imajo navadno tudi težave s časom. Vedno hitijo, vedno jim primanjkuje časa.

Polni so idej, kaj vse bi lahko naredili in kujejo načrte, kaj vse bodo ustvarili. Misli jim skačejo od ideje do ideje, od načtra do načrta. Za spanje jim je škoda časa, pa tudi misli jim preprečujejo, da bi se toliko umirili, da bi se sprostili in prepustili spancu. Ko vendarle telo zahteva svoje, zaspijo za par ur in so že pri svojem “tuhtanju”.

Razumljivo, da so ves čas utrujeni in zato še manj sposobni karkoli dejansko narediti. Možgani pa neumorno delajo dalje. Ideje se rojevajo, skačejo sem in tja, rastejo načrti, ki so več ali manj neuresničljivi.

Takšen človek lahko odlično funkcionira v timu, ki bi znal uporabiti njihove ideje, pred tem pa narediti izbor, kaj je sploh uresničljivo.

Zaradi večne časovne stiske in zamujanj si tak človek poskuša povsem vsakdanje stvari zelo zracionalizirati. Tu je primer: Moški se ves dopoldan pripravlja na sestanek in premleva, kaj bo povedal, kaj bo morda povedal sogovornik. Potem se spomni na pomen urejenega videza in preizkuša ustrezne kombinacije oblačil. Vmes se še dogovori za zmenek takoj po sestanku, da ne bi izgubljal časa s čakanjem. Deset minut manjka do sestanka. Na hitro se bo še oprhal, umil zobe, da slučajno ne bi kdo opazil njegovega zadaha. Med umivanjem zob se spomni, da se mora naročiti pri zobozdravniku in že telefonira in se naroča. Hkrati si suši lase in pošilja sporočilo z opravičilom, ker bo zamudil. Med hitenjem se še kaj podre, posuje in si misli, da bo že kasneje pospravil (pa seveda ne, ker je vedno utrujen in nima časa). Končni rezultat je, da je sestanek za pol ure zamudil in je posel propadel. Prijateljica ga je sicer še čakala, vendar je bil zmenek poln slabe volje in očitkov.

V prizadevanjih, da bi opravil vse hkrati ob istočasni slabi presoji, koliko časa je potrebnega za neko opravilo, čas nenehno uhaja. Vedno znova si je potrebno izmišljati nove izgovore, katerim nihče ne verjame in tudi nihče ne jemlje resno tega večnega zamudnika.

Kje vidim rešitev? Samo v strukturiranju in načrtovanju. Kdor ima težave s časom, bi moral imeti ob sebi beležnico, še bolje pa kar dve tabli na steni – dnevno in tedensko in si vse naloge po urah zapisati. Seveda pa bi se moral zapisanega držati. Tudi je nevarnost, da bi pol dneva porabil za načrtovanje porabe časa. Veliko je že to, da si z zapisovanjem poskuša ohraniti koncentracijo na tem, kar dela, da tiste misli, ki se mu vrinjajo, odloži na kasneje. V gornjem primeru bi na kratko zapisal “pokliči zobozdravnika” ali samo “zobozdravnik” in bi ohranjal svojo osredotočenost na priprave na sestanek. Ob tem primeru se pojavlja še vprašanje presoje pomembnosti določenih zadev. Prijateljico bi lahko poklical po uspešnem sestanku in se takrat dogovoril za zmenek.

Že star latinski rek pravi Age qoud agis – dobesedno prevedena fraza pomeni delaj (dobro) to, kar delaš. 

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor