In memoriam: Kristijan Prosenjak (19.4.1943 – 21.12.2003)

Danes mineva 15 let, odkar nas je mnogo prezgodaj zapustil eden najprijaznejših ljudi, kar jih je kdaj živelo. Kljub težkemu otroštvu in mnogim preizkušnjam je ohranil svojo blago naravo in življenje posvetil temu, da bi napravil svet nekoliko lepši za druge. V življenjih številnih ljudi je pustil neizbrisen pečat. Mnoge Korošce je pospremil do poklica. Čeprav se je usmeril v kovinarski poklic, je bila njegova velika želja poučevanje in z vztrajnostjo je tudi dosegel pedagoški poklic. To delo mu je veliko pomenilo in opravljal ga je s predanostjo. Vajenci se ga še danes spominjajo kot potrpežljivega in srčnega učitelja. Takšnega smo ga poznali tudi domači. Vedno je imel moder nasvet in toplo besedo za vsakogar. Bil je človek na mestu. Zavedal se je, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. Prevzel je odgovornosti, katerim so se drugi izognili. Opravil je naloge, od katerih so drugi dvignili roke. V šoli, s katero je podjetje, kjer je delal, sodelovalo, so vzgojno zahtevne dijake usmerili k njemu, saj so vedeli, da če sploh kdo, potem bo on znal z njimi. In res je znal. Za vsakega je našel pravi pristop in jim pomagal, da so se vrnili na pravo pot. Vseskozi je ostal skromen in za svoje zasluge ni pričakoval priznanj. Srečna življenja njegovih bližnjih so mu bila edina nagrada, ki jo je želel. 
Poslovil se je le eno leto po upokojitvi, po kratki in hudi bolezni. Za njim je ostala praznina, ki je ni moč zapolniti.
Počivaj v miru, dragi stric. Nekoč se spet srečamo.

Zapisala Urša Prosenjak Antolič

Dodaj odgovor