Eni so šli v Ameriko, drugi na Koroško

Kdaj smo migranti, priseljenci in kdaj domorodci? Sama se imam za pristno Dravograjčanko. Rodila sem se v Podklancu in Dravograd zapustila samo za čas študija. Moj oče je bil Trbonjčan, njegov dedi pa se je priselil na Otiški Vrh kdo ve od kod. Po mamini strani pa je zgodba poznana in zanimiva.

Bilo je prva leta dvajsetega stoletja, ko sta moja stara starša prispela na Koroško z daljne Kranjske. Dedi je bil mladenič sredi dvajsetih. Za odhod od doma se je odločil, ker si je ovdoveli oče dobil mlado nevesto. Odrasel sin tega ni mogel sprejeti, pa je odšel po svetu. Vedel je, da so nekateri njegovi sokrajani odšli na Koroško v bližino Celovca, pa je še sam šel iskat srečo. Našel si je delo hlapca pri slovenskem kmetu.

Nekaj mesecev ali morda kakšno leto kasneje je osebno in družinsko krizo doživela moja stara mama, ko jo je po neuspelem poskusu vključitve v red in podrejanju sestram usmiljenkam, oče silil v poroko s starim premožnim vdovcem s kupom otrok. Neža je bila odločna ženska in je po stričevem nasvetu pobegnila na Koroško, čeprav je bila poroka že razglašena. Na Koroškem pa je srečala fanta iz sosednje vasi, ki ga je poznala , ko je bila še doma.

Kmalu sta se poročila, pridno delala in varčevala. Po desetih letih dela kot hlapec in dekla sta privarčevala toliko, da sta kupila staro hiško z nekaj zemlje. Rodili so se jima otroci: Ivan, Toni, Micka, Lojzek in Fric. Lojzija je pobrala španska gripa, Frica pa druga svetovna vojna. Družina je preživela razen španske gripe še druge stiske in travmatične dogodke, kot je bil požar. Pogorela jim je hiša, ki je bila iz lesa in krita s slamo. Zgradili so si novo, zidano. Nato je nekdo podtaknil ogenj v hlev, da je tudi ta pogorel.

Družina je živela na dvojezičnem področju. Otroci so se nemško naučili v osnovni šoli, ki je prva dva razreda imela pouk v slovenščini, dalje pa dvojezično. Starša se nemščine nista naučila nikoli. Tako je bilo povsem normalno, da so leta 1952, ko je stara mama umrla, napisali na spomenik: Ogradnikova družina – Tu počivajo naša mati Neža Stražiščar.

Integrirani potomci so ta spomenik šestdeset let kasneje odstranili in postavili novega zadnjemu umrlemo iz te družine priseljencev. Na spomeniku je zapisan priimek Tschebular. Še dobro, da ima Čebular samo en šumnik. Tako pač je to z migracijami in integracijami. Ljudje v vasi, ki je bila tako slovenska, da prvi dve leti niso mogli imeti dvojezičnega pouka, ker otroci niso znali niti besede nemško, svoje priimke zapisujejo po nemško in odstranjujejo spomenike s slovenskimi napisi.

Bili so dobri, skrbni in delovni ljudje. Naj počivajo v miru s spomenikom ali brez.

Tu je še par fotografij v spomin mojim prednikom:

Moj praded Milavec, odločen in uspešen gospodar na Bobničevem posestvu

Tu pa sta še stara starša Neža Milavec, por. Stražiščar in Anton Stražiščar



945604552, 945604552, 945604552

Dodaj odgovor