Izbirčnost ali preobčutljivost

Poznate koga, ki je samo deset pustih jedi kot na primer hrenovke brez gorčice, pico samo s paradižnikom in sirom, makarone s sirom, špinačno juho in nobene druge zelenjave… Takšnim smo včasih rekli izbirčneži. Zdravilo za izbirčnost pa je lakota.

V otroštvu nisem marala ričeta in ob njem mi je mama vedno povedala zgodbico: “Deklica je prišla iz šole in je mama postavila pred njo krožnik ječmenčka. Deklica je malo povohala in pomešala po njem in rekla mami, da ne je ječmenčka. Mama je hrano postavila v pečico in deklica je ostala brez kosila. Ko je zvečer lačna prosila za hrano, je mama znova postavila pred njo krožnik ričeta. Zdaj deklica ni več ovohavala in hitro začela jesti in komentirala; ječmenček je dober.”

Senzorne preobčutljivosti niso poznali. Meni se je gnusila sluzavost ječmena. Če bi morala jesti rdečo peso, bi bruhala. Imela sem srečo, da so bili moji starši razumevajoči in prijazni in niso silili s hrano. Z leti vsi čuti otopijo in tudi hrana, ki je imela premočan okus ali neprijetno teksturo, postane dobra.

Tako kot je vse več avtizma, je tudi vse več senzorne preobčutljivosti, med drugim preobčutljivosti pri hrani. Potrebni so kar precejšnji napori, da preobčutljiv otrok dobi vsa potrebna hranila za zdrav razvoj. Tu ne mislim na siljenje s hrano, pač pa iskanje živil in jedi, ki jih prenese.

Senzorno preobčutljivost je težko razumeti. Brala sem pripoved avtističnega 17-letnega fanta- tu je povezava na njegov blog– ki navaja zanimivo primerjavo. Da bi razumeli občutke senzorno preobčutljivega, si zamislite, da ste otrok pri družinskem obedu in povedo, da bo danes dobro kosilo. Na mizo postavijo mhke, sluzaste, surove piščančje prsi. Vsa družina z užitkom zagrize v surovo meso. Opazujte svoje občutke ob tem. Podobno se počuti senzorno preobčutljivi ob naši normalni dobri hrani. Moteč je lahko vonj, okus, tekstura, videz.

Poznam pripoved vzgojiteljice, ki je prijazno hranila otroke, ki so se obotavljali pri kosilo. Ko je petletni deklici dala v usta zalogaj odličnega riževega narastka, je otroku dvignilo na bruhanje. Vzgojiteljica je takoj odnehala. Ne vem pa, kaj si je mislila, morda to, da otrok še nikoli ni jedel riževega narastka, morda pa je celo dopuščala preobčutljivost.

Senzorna preobčutljivost je realna in ni izbirčnost. Je danost, ki je zelo moteča. Mladostnik s to preobčutljivostjo skriva svojo posebnost pred vrstniki in si izoblikoje, kaj lahko je in pije v družbi. Če se poskuša prisiliti, da bo na primer popil čaj, čigar okusa ne prenese, tvega, da bo bruhal pri mizi. Če pa že spravi takšno živilo vase, pa je velika verjetnost, da bo občutil nelagodje v želodcu.

Potrebna je potrpežljivost, sprejemanje te posebnosti in prijazno ponujati v poskušanje nova živila. Z leti se preobčutljivost počasi manjša.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor