Je še kakšen poseben dan?

V naši družini je bila nedelja resnično nedela, kot smo rekli. Takrat je bilo šest delovnih dni. Do konca prvega letnika gimnazije smo imeli pouk tudi ob sobotah. Nedelja pa je bila resnično prost dan. Dan, ki ga je družina preživela skupaj, v druženju, počitku, sprostitvi in zabavi.

Nedelja je bila nekaj posebnega. V soboto popoldne smo vse počistili, pomili tla, pospravili. Tudi “gorico”, kot smo rekli dvorišču, smo pometli. Nas otroke je mama vkljućila po sposobnostih. Sama pa je v soboto pod večer spekla potico. Včasih sva eno majhno naredili skupaj za mene. Pravzaptav nismo poznali potice pač pa pogačo. V pravokotnem pekaču je spekla dve “pogači”. Nadevala jih je z nadevom iz rožićeve moke ali z rozinami ali s cimetom. Orehova pa je bila le za praznike. Pečeno je zvrnila na desko in jo pokrila s prtičem. Kako je dišalo! Včasih sem malo ščipala ob robu. Jedli smo jo lahko šele za nedeljski zajtrk.

Nedelja je je bila posebna tudi po tem, da smo šli v cerkev k maši. En kovanec sem dobila za ofer enega pa za čokoladico ali sladkorno palčko v slaščičarni sredi trga.

Nedeljska kosila so bila tudi posebna. Med tednom nismo jedli mesa. Nedeljsko kosilo pa je bilo “klasično” – goveja juha z rezanci, ki jih je mama naredila v soboto zvečer. Mesna jed je bil meni najljubši “filan” zajec. Poleg je bil “restan” krompir ali pa pire in solata.

Kadar je bilo v nedeljo lepo vreme smo šli ali z očetom k Dravi ali pa na pohod na Ojstrico – po gozdni poti mimo Jeričnika na novo cesto in dalje do Murna in potem po stari cesti nazaj v dolino. Bili smo skupaj in bilo je lepo.

Danes se nedelja ne loči od drugih dni. Tedne merim po torkih, ko odvažajo smeti in moram v ponedeljek zvečer poskrbeti, da bo kanta pripravljena za odvoz.

Dodaj odgovor