Jutri je nov dan

Da ne bom sebe in vas preveč zamorila z okoljskimi temami, imam tu en zabaven spomin iz študentskih časov.

Mislim, da je bilo leto 1974 ali 75. V soboto zvečer sem šla s kolegicami plesat v Stopoteko, takrat znan disko v Tivoliju. Tam sem spoznala nekega mladeniča, Ljubljančana. Spomnim se, da je povedal, da je njegov oče oficir, ime mladeniča pa je šlo v pozabo. Odplesala sva en ples in je predlagal, da se v nedeljo ponovno srečava in greva v kino. Povedal je, da v Vevčah vrtijo dober film. Slišala sem že za Papirnico Vevče, nisem pa vedela, kje bi to bilo. Naslednji dan me je prišel počakat pred študentsko stolpnico in z mestnim avtobusom sva se odpeljala v Vevče.

Pred tem sem bila v kinodvorani v Dravogradu, pa na Ravnah. Obe dvorani sta bili zame pravi kinodvorani – z lesenimi ali oblazinjenimi sedeži, ki se dvignejo, pa tudi balkon je obvezen. S tem Ljubljančanom pa sem prišla v kinodvorano Vevče. Ne vem, kako so temu lahko rekli dvorana. Sploh nisem vedela, v kakšen prostor sva prišla. Bila je malo večja soba. V njej so bili postavljeni stoli, takšni kot za k jedilni mizi – leseni stoli z naslonom. Na steni je bilo platno, kamor so projicirali film. Takole mimogrede povem, ko sem z mojo prvo ljubeznijo šla v Dravogradu gledat film, ne vem več ali je bil Vesolska odiseja 2000 ali Ryanova hči, vsebine filma nisem kaj dosti videla. Tu v Vevčah pa sem na skrajno neudobnem stolu, v “dvorani”, kjer so gledalci kadili med predstavo, gledala res krasen film v izjemni dolžini V vrtincu. Rekla bi, da je najboljši film vseh časov. Fantastičen se mi zdi konec, ko se glavna junakinja vrne domov in najde vse uničeno, izreče stavek poln upanja “Jutri je nov dan”.

Bilo je prav posebno doživetje: vrhunski film v podeželski kinodvorani na obrobju Ljubljane.

V mojih ljubljanskih časih mi je bil pri srcu še en film. Tistega sem hodila gledat sama v kino Komuna, tam pri Nami vsak večer, dokler so ga predvajali. To je bil film Povest o dobrih ljudeh po romanu Miška Kranjca. Zgodba se odvija v prelepi pokrajini ob Muri. Prevzelo pa me je tudi petje slepe Katice. Zgodba sama pa je pravzaprav tragična.

Kino je res imel prav poseben čar.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor