Šolski uspeh in avtizem

Prebrala sem lepo pripoved očeta Shanea Jacksona iz Tasmanije, ki ima devetletno hčerko Sophie s spektroavtistično motnjo. Deklica je vsa obupana prinesla domov spričevalo, v katerem niso bile ocene nič boljše kot lani, čeprav se je na vso moč trudila. Jokala je in doživljala občutke neuspeha. Oče pa je našel odličen način, kako narediti konec šole lepši in ji vzbuditi samozavest. Pomislil je na hčerkine močne točke ter napisal svoje spričevalo, s katerim je ocenil deklico: zabavnost – odlično, ljubezen do psov – odlično,  ruvanje – odlično,   risanje – odlično,   domišljija- odlično. Deklico je to iskreno očkovo spričevalo rezvedrilo in ji dalo sporočilo, da je v marsičem dobra tudi, če v šoli ne more doseči najboljših ocen.

Lepa pripoved. Srečen očka, da ga hčerkino šolanje ne izčrpa toliko, da bi konec šolskega leta imel samo še toliko moči, da bi rekel”saj ocene niso pomembne”. Tako pa je našel odličen način, da je deklici dal priznanje za to, kar je. Pogosto pa so otroci s spektroavtistično motnjo /všeč mi je okrajšava SAM, ker se tak človek res počuti sam/ tako naporni, da vsej družini poberejo vso energijo. Pogoste so težave s hranjenjem – preobčutljivim za okuse je težko zagotoviti raznovrstno zdravo hrano. Potem so tu zdravstvene težave – alergija, kjer tablete pomagajo ali pa ne. Kot detektiv raziskuješ in ugibaš, kaj otroku škoduje. Pa težave s prebavo. Potem je tu vrsta otrokovih strahov, ki jih poskušaš nekako obvladati – če sploh pove, kaj ga skrbi. Zvečer ne more zaspati. Če ti uspe, da vzame pripravek melatonina – spalnega hormona, zaspi, vendar se po dveh urah zbudi in je konec spanja za tisto noč.

Malokdo si lahko predstavlja, kako naporno je ponavljati isti stavek. Posebej, če je otrok s SAM vznemirjen, zahteva, da mu ponoviš zadnji stavek, ki si ga tzgovoril in če si poimešal besedni red, ponavljaš, dokler da je prav.  Lahko se pridružijo še kakšne druge posebnosti, npr. če so mu enkrat v slaščičarni postregli sok s slamico, moraš vedno prositi za slamico in to določene barve, potem pa slamico odnesti s sabo domov.

Glede kontaktiranja z zunanjim svetom so tile naši otroci s SAM zanimivi. Eni ne govorijo s tujci, če ni skrajno nujno, torej če je kdo od domačih prisoten, ne bo spregovoril besede. Spet drugi pa nimajo zadržkov in ovir in z vsako prodajalko klepetajo, kot da je stara znanka.

Nemalokrat je življenje z otrokom s SAM tako zapleteno in zahtrvno, da se zruši partnerski odnos med staršema.  Če se vrnem k očetu iz začetka, lahko zaključim, da ima deklica srečo, da družina vidi njene močne točke in dobre lastnosti in jo podpira. Iz zapisanega se tudi da razbrati, da je ne poskušajo spreminjati, pač pa je deležna pozitivnih vzpodbud.

Dodaj odgovor