Kako motivirati avtista

Poglejmo v Wikipedijo, kaj govori o motivaciji: “Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi.” “Učna motivacija je posebna vrsta motivacije, ki jo učenec s svojim vedenjem izraža v kontekstu šolskega učenja. Pomeni vedenjski izraz, ki je razviden iz učenčevega razmišljanja, čustvovanja in ravnanja.”. Več o učni motivaciji, o ravneh motivacije, o pobudnikih in ojačevalcih lahko preberete v Wikipediji preko te povezave.

Članek, na katerega sem naletela na portalu Autizam.net z naslovom KAKO MAKSIMALIZIRATI MOTIVACIJU ZA UČENJE KOD DJETETA U SPEKTRU AUTIZMA me je spomnil, da je razlika med nevrotipskimi in avtisti tudi pri motivaciji za učenje. Nevrotipski želijo nekomu ustreči, ali pa se bojijo kazni. Avtističnemu pa marsikdaj pohvala ne pomeni kaj dosti. Seveda je pohvala pomembna in ga dodatno motivira, ampak samo zaradi pohvale se ne bo učil, tudi zaradi kazni ne.

V prej omenjenem članku opisujejo tudi pristope k učenju. Priporočajo, da se učno snov poskuša povezati z otrokovimi interesi (tipični interesi avtistov: Lego, vlaki, vesolje, Star Wars, zgodovina…). Nadalje potrebujejo avtistični več pozitivnih vzpodbud. Občutek, da je uspešen, ga bo motiviral. Neuspeh in negativna samopodoba ga demotivirata. Poznam primer dečka, ki je sicer imel težave pri pisanju – črke so bile okorne, pisal je počasi, vendar ko je dobil odločbo in prilagoditve pri pouku, je njegova pisava postala samo še vijugasta črta. Povsem je nehal pisati.

Potrebno je krepiti njegove močne strani. Na primer, če dobro riše, naj čimveč učne snovi upodobi. Lažje osvoji novo snov, če jo povezuje z že naučenim. Navadno ne vidi smisla učenja neke povsem nove snovi, ki je ne more povezati z že znanim. Nekateri otroci na avtističnem spektru imajo močno potrebo, da vodijo, oziroma se ne pustijo voditi. Pri takšnih bo največ uspeha, če se mu prepusti vodenje in se ga le usmerja k novemu znanju.

Marsikdaj spregledano dejstvo je, da obilica informacij in snovi otroka zmede. Snov lažje osvoji, če jo spoznava po manjših enotah. Tudi ritem in tempo določa otrok. Če je preveč informacij naenkrat, jih ne more obdelati in mu to povzroča preobremenjenost. Za ilustracijo naj navedem primer, ko ima otrok težave z branjem, mu očno snov bere mama. Zgodi se, da mu mora nek določen stavek tudi desetkrat ponoviti. Tu bi si lahko mislili, da otrok pač “zafrkava”, ker se mu ne ljubi učiti, če se ne bi to dogajalo tudi med branjem podnapisov pri filmu ali oddaji na TV. Otrok gleda zanimivo oddajo. Mati mu bere podnapise, ker on sam ni dovolj hiter, pa nenadoma zahteva, da zadnji stavek ponovi, pa še enkrat, pa še in še in še…, lahko mine tudi pet minut zanimive oddaje, ko je on fiksiran na en stavek.

Poznano je, da smo različni glede načina, kako si neko snov zapomnemo. Za avtističnega je še posebej pomembno, da poznamo, kakšen tip učenja je najustreznejši zanj: vidni, slušni, gibalni in se učenje temu prilagodi.

Marsikdaj se nam zdi, da je otroke težko motivirati za učenje. Pri povprečnih, nevrotipskih so učinkovite spodbude od zunaj – obljubljena nagrada, želja po ugajanju ali pa strah pres kaznijo ali zavrnitvijo. Pri avtistih pa je nujna notranja motivacija. Otrok mora videti smisel v osvajanju novega znanja, ob tem pa je razumevanje smiselnosti z njegovega vidika lahko povsem drugačno kot naše.

Vir: Autizam.net

Foto: Pixabay

Autizam.net

Dodaj odgovor