Kako sem kupila prvi avto

Kadar se spomnim na nakup mojega prvega avtomobila, se moram nasmejati.

V tistem času šoferski izpit ni bil tako samoumeven, kot je danes, ko se dijaki že v šoli pripravljajo in pri 18. letih začnejo voziti avto staršev. Po več kot enem letu dela sem opravila šoferski izpit. Od prve plače dalje sem tudi varčevala za nakup avtomobila. Avto se je dalo kupiti na kredit, vendar je polog znašal 30% vrednosti. Doba odplačila kredita je bila dve leti.

Problem je bil pri samem nakupu, da nisi mogel iti enostavno v trgovino in opraviti nakup tako kot danes, ko na vsakem koraku ponujajo najrazličnejše znamke in najrazličnejše načine plačila od kredita na sedem let do lizinga in še kaj. Isti dan, ko se odločiš za nakup avta, se lahko že pelješ z njim. Nekoč pa ni bilo tako. Naročila za nakup so prodajalne sprejemale enkrat mesečno in dobavni rok je bil pol leta. Nisi mogel izbirati barve niti kakšne dodatne opreme. Bolj podjetni so šli po Yuga ali soenko kar v Kragujevec. Jaz pa sem ostala doma in poskušala v Slovenj Gradcu.

Naročila so sprejemali prvi ponedeljek v mesecu in še to za samo določeno število avtov. Ob šestih zjutraj nas je skupinica kupcev čakala pred prodajalno, kdaj se bo odprla. Bila sem prva pri vratih. Prodajalec je odklenil. Hitro sem stopila k pultu, da me ne bi kdo prehitel. Preostala skupina kakšnih deset ljudi pa je za mojim hrbtom odšla v pisarno na drugi strani prodajalne. Seveda so me vsi prehiteli, saj so očitno vedeli, kje zbirajo naročila. Zadnja sem prišla do prodajalca avtov. Res pa nisem nič zamudila, ker tisti ponedeljek sploh niso sprejemali naročil za Fiate 126 niti za fičke. Bila pa mi je izkušnja za nakup naslednji mesec, ko sem z uspehom oddala naročilo in čez pol leta dobila mojo malo belo stošestindvajsetko.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor