Kako sprašujemo

Kaj bi odgovorili na vprašanje, ki se je pojavilo na družabnem omrežju:

Mene pa zanima, ali lahko mama uči svojega otroka? OŠ.
Predmetna stopnja. 

Samo to. Ne vemo, ali sprašuje mama, ki bi rada učila šolala otroka doma, ali je mama, ki ji je odveč, da mora vse popoldneve presedeti z otrokom ob njegovih nalogah, ali pa je morda učiteljica, ki bo imela svojega otroka med svojimi učenci, ali pa sprašuje nekdo, ki ga jezi, da učiteljica uči tudi svojega otroka in ima otrok protekcijo.

Ljudje so to različno razumeli in temu ustrezno pojasnjevali. Tisti, ki je to vprašanje postavil, bi takoj dobil ustrezen odgovor, će bi pogledal v Zakon o osnovni šoli.

Upam, da učiteljica, ki je postavila vprašanje in učiteljstvo, ki odgovarja, vidi, kako pomembno je, da ne postavljajo preskopih vprašanj, bolje kakšna beseda več, če naj otroci odgovarjajo na podlagi nekega širšega znanja in vedenja. V kolikor pa gre za sistem: kar piše v zvezku ali učbeniku, morate znati, potem je seveda stvar jasna in je vprašanje lahko s tremi besedami.

Poglejmo primer: Kaj veš o železnici? Marsikaj lahko poveste o železnici in vse bo najbrž resnično in pravilno. Če pa je to šolsko vprašanje, odgovor ni več enostaven. Pravilen odgovor je zapisan v učbeniku ali celo samo v priročniku za učitelja. Vse drugo, pa čeprav je res, je napačen odgovor. Naša šola ne išče znanja, pač pa preverja naučeno. To povsem pojasnjuje, da je učiteljica skoraj v telegrafskem slogu nejasno vprašala, ali sme poučevati svojega otroka.

Ne kritiziram učiteljev. Saj vem, da je cela znanost o spraševanju, sestavljanju testov in preverjanju znanja. Delajo tako, kot so se naučili. Kritiziram togost sistema. Zelo me moti, da mora otrok obvladati tako imenovane minimalne standarde, ki jih je določila skupinica učiteljev za določen predmet. Lahko ve veliko o nekem področju, vendar to ne šteje. Znati mora našteti določena dejstva, ki so opredeljena kot minimalni standard.

Nadalje se mi postavlja vprašanje, zakaj je neko znanje ključno za napredovanje v višji razred, višji letnik. Kakšna je razlika med zadostno in nezadostno oceno? koliko več ve in koliko boljši človek je nekdo, ki je na testu dobil eno točko več in je zadostna ocena, kot pa sošolec, ki mu je zmanjkala točka do 51%? Ob vsem skupaj pa imam vtis, da naš šolski sistem vzgaja pridne uradnike in pridne ubogljive delavce. Življenjsko uspešnejši pa so tisti, ki znajo sprejeti slabe ocene, ki si upajo, ki so tudi nepremišljeni.

Sploh pa ne bom pisala o tem, da lahko učitelj vpraša tako, da tudi pri odličnjaku najde neznanje.

Vsi bi se morali zavedati, da si gradimo svojo karmo – – s poštenjem ali nepoštenjem. Kar dajemo, se nam vrne. Tudi Sveto pismo pravi: Ne delaj drugim, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor