Kam na kavo v nedeljo

Slovenija ima vse danosti za razcvet turizma, Koroška pa še posebej. Mežiški onesnaževalski rudnik so zaprli in uredili za podzemno kolesarjenje. Če se ne motim, si v Črni lahko privoščite gorsko kolesarjenje, po Dravi vas bodo peljali s splavom. V Kotljah si lahko ogledate propadli Rimski vrelec in malo naprej boste videli, kaj se je zgodilo z Ivarčkim jezerom in smučiščem. Pa še marsikaj je, kjer se lahko zabavate – v Radljah naravno kopališče, na Ravnah letni in zimski bazen. Preveč je vsega, da bi naštevala.

Meni je najljubši Dravograd z vsemi vasmi in zaselki. Libeliče, zgodovinska vas s prav posebej zavednimi Slovenci ob plebiscitu pred sto leti. Imela sem srečo, da sem pred leti obiskala gospoda Venceka v Libeličah. Nama s kolegico je razkazal črno kuhinjo in šolski muzej ter starinske “kahlaste” peči. Glede na to, da sem pred mnogimi leti v počitnicah pred prvim letnikom gimnazije “pasla radovednost” v delavskem muzeju na Ravnah in sem tam videla originalno bajtarsko črno kuhinjo, polno saj, sem nad libeliško prenovljeno bila kar malo razočarana. Turist, ki se je poučil o Dravogradu, je verjetno tudi videl kuharsko knjigo z libeliškimi jedmi. Ne vem, ali mu bo uspelo kje poskusiti mežrli ali pa repičovo župo z blečeji.

Samo trško jedro Dravograda in kar nekaj zgradb v trgu je vpisanih v register nepremične kulturne dediščine. Če pridete med tednom tam nekje med 8. in 15. uro si boste morda lahko ogledali še notranjost stare Vidove cerkve, zgrajene v romanskem slogu. Če boste imeli srečo, si boste lahko pogledali tudi likovno razstavo v galeriji, ki ji rečemo Infopisarna in vhod je tam, kot je bil v pisarno steklarjev mariborskega Kristala. Glavni portal je zaklenjen, pa saj tudi napisa Galerija ni. Dravograd ima precej dobrih in priznanih likovnih umetnikov, ki bi v galeriji lahko imeli stalno prodajno razstavo, pa najbrž se ne splača.

Tudi ne vem, kje bi se dalo kupiti kakšen spominek Dravograda. Ko so me pred iztekom mojega predzadnjega mandata poklicali na ministrstvo, sem razmišljala, da državni sekretarki nesem kakšno darilce, nekaj dravograjskega. Ni mi uspelo ugotoviti, kje bi lahko kupila kvaliteten spominek, pa nisem nesla ničesar.

Pred časom so na družabnem omrežju spraševali, kako oživiti trg. Obiskovalec, ki pride v Dravograd, bi si lahko ogledal marsikaj – od ostankov trškega obzidja do spomeniško zaščitenih zgradb. Zanimiva in vse pohvale vredna je Galerija Fajči. Ima napisano številko, kam ga pokličete, da pride odpret. Tam poleg ima moj nekdanji sošolec Zlatko mini razstavo antropomorfnih ptičev. Če pridete k nam v nedeljo, lahko sedete na klopco in občudujete trško jedro. Lahko si kupite žemljico ali kebab – tipičen “koroški”.

Trško jedro ima potencial. Podjeten in spreten človek z denarjem in sposobnimi tržniki, bi lahko postavil živ muzej – povezavo zgodovine s turizmom. Tam, kjer je pred mnogimi leti gospa Remic imela trgovino, bi lahko vzpostavili prodajalno brez embalaže, kot je to bilo nekoč. V njej ne bi kupovali samo turisti, pač pa tudi domačini, ki ne marajo plastike. Kajzer bi z zajetnim finančnim vložkom lahko postal prava stara gostilna z golažem, pečenko in mežrlijem in potem res ne bi nihče lačen odšel. Ni turizma brez gostinstva in ne brez vsebine.

Zakaj sem sploh začela ta zapis? Spet sem s prijateljico šla na kavo in sem bila razočarana, ker je vse zaprto. Saj sva jo dobili, vendar lahko rečem, če hočete piti kavo v nedeljo, si jo pripravite doma.

Dodaj odgovor