Kdo naj dela reformo šolstva

Starši podpisujejo peticijo za spremembe v šolskem sistemu. Po spletu kroži zapis, kjer učiteljica trdi, da so otroci preobremenjeni v prostem času zaradi ambicij staršev in ne zaradi šole. Priznan star strokovnjak pediater trdi javno, da so otroci preobremenjeni z elektroniko, saj po njegovem mnenju preživijo 30-40% prostega časa na družabnih omrežjih. Vsak pove tako, kot vidi in je prepričan, da ima prav. Zanimivo bi bilo slišati še otroke in dijake. Pa dodajam še moj pogled.

Če pomislim samo, kaj vse smo se učili! Iz osnovne šole se ne spomnim kaj dosti, v gimnaziji pa vem, da je fizika bila zanimiva, zabavno je bilo računati in reševati naloge. Pri matematiki smo se učili o integralih, odvodih in logaritmih… niti približno ne vem več, kaj je to in tudi nikoli nisem potrebovala kaj več od procentnega računa. Pa sem imela lepe ocene, saj mi je bila matematika zanimiva in sem še posebej uživala, ko sva se s sošolko in prijateljico skupaj učili. Od kemije se spomnim profesorja Lodranta, njegove črne halje in da je lepo igral na citre. Najljubša mu je bila avstrijska ljudska pesem Am Brunnen vor dem Tore – enkrat nam je celo uro igral. Tista ura kemije je bila najlepša. Tudi biologijo sem imela rada, ker je Miško bil prijazen profesor. Poglejmo še maturo. Opravila sem maturo in z njo imela odprta vrata na katerokoli fakulteto. Res je od moje mature minilo 45 let, vendar je gimnazijski program kar precej enak vsa ta leta. Nimajo več tehničnega pouka, dodane pa imajo izbirne predmete. Osnovni predmeti pa ostajajo enaki. Kdor dela danes maturo v takem obsegu, kot smo jo imeli mi, ima zelo omejene možnosti za nadaljni študij. Matura pred 45 leti je obsegala izpite iz naslednjih predmetov: slovenščina, novejša zgodovina, en predmet po lastni izbiri in na izbiro matematika ali tuji jezik. Verjamem, da je učne snovi veliko preveč.

Če pogledam prosti čas. Strokovnjak za otroke ne pove, koliko prostega časa imajo otroci. Pred nekaj leti sem se pogovarjala z mladostnikom, srednješolcem. Povprašala sem ga po njegovem prostem času, kaj dela, kaj so njegovi hobiji. Povedal je, da trenira nogomet. Ja, v redu. Nogomet, kako pa preživlja preostanek prostega časa? Nisem razumela. Sedaj spremljam to pri vnukih, ki so predani športu po lastni želji. Treningi so pet dni v tednu po uro in pol, konec tedna pa so tekme v različnih krajih po Sloveniji, včasih pa še dlje. Ali pa deček po treningu nogometa še dve uri teka z žogo po igrišču. Če je otrok vključen v neko organizirano dejavnost, naj bo to šport ali glasba, ima zelo malo časa za druženje in so družabna omrežja prostor za pogovore z vrstniki. V predhodnih generacijah pa so se najstniki družili s posedanjem ob igrišču, kjer se je včasih pojavilo še kaj za popiti in za kaditi. Tako da fizično druženje tudi ni bilo vedno dobro.

Glede na to, da so se v zadnjih 50 letih zgodile velike spremembe, je najbrž prav, da se dogajajo spremembe tudi v šoli. Ampak naj jih delajo mladi ljudje, nikakor ne strokovnjaki, ki so delali že na uvedbi devetletke, ne tisti, ki so bili strokovnjaki že pred 40 leti. Spremembe naj delajo starši in tisti učitelji, ki niso tik pred upokojitvijo in niso izgoreli. Učiteljski poklic je zahteven, a poznam kar nekaj zelo dobrih učiteljev in verjamem, da jih je v Sloveniji veliko, žal pač vedno prej vidimo slabo kot dobro. Družba in predvsem ljudje v šolstvu bi morali bolj zaupati staršem. Starši so tisti, ki najbolje poznajo svoje otroke, vedo, kaj je za njih dobro in zagotovo so prvi, ki želijo, da bi otroci zrasli v zdrave, srečne in uspešne ljudi.

Naš čas je minil. Imeli smo priložnosti, delali smo reforme takšne in drugačne. Razvijali smo svoja strokovna področja. Danes pustimo mlajšim generacijam, da opravijo svoje!

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor