Kje živimo

Ste si sami izbrali kraj, kjer živite, ali pa vas je tja postavilo življenje? Kot otrok sem občudovala ljudi, ki so živeli v centru, v trgu. Zdeli so se mi prava gospoda.

Otroci so imeli do šole komaj kakšno minuto. Poleg njihovih domov so bile trgovine, fotograf, frizer, čevljar, slaščičarna, cvetličarna. Kar zavidala sem jim, da smejo živeti v teh velikih hišah, sama pa sem dober kilometer daleč do šole tovorila težko šolsko torbo. Vsako jutro je veter bril, da sem prezebala. Ko sem šla domov, se je veter obrnil, da je spet pihalo v obraz, vendar popoldne vsaj zadimljeno ni bilo tako kot zjutraj.

Ko sem se zaposlila, sem prvič videla te občudovanja vredne trške hiše od znotraj. Takrat sem videla, da so to več sto let stare zgradbe, z debelimi kamnitimi zidovi. Prostori so nefunkcionalni, s strmimi stopnicami. Res pa so v njih živeli stari tržani, večinoma Slovenci, kakšna rodbina pa je bila Nemška. Mnogi so imeli obrtništvo v rodu in so ga uspeli ohraniti skozi vsa leta po vojni.

Mnogi izmed teh staroselcev so si na dvorišču zgradili novo, sodobno hišo, saj je sam trg in tudi veliko zgradb pod spomeniškim varstvom in je obnavljanje stare hiše zahtevnejše, kot novogradnja.

Nikoli tudi nisem pomislila, kakšno je življenje v teh zgradbah. Skozi trg pelje magistralna cesta Maribor – mejni prehod Vič. Videti je, da je tu tovornjakom najbližja pot do avstrijskih avtocest. Skozi trg se vozijo tudi vsi, ki dnevno hodijo na delo v Avstrijo. Stanovalci v trgu ne morejo imeti odprtih oken zaradi hrupa in izpušnih plinov. Morda imajo čistejši zrak na vrtu, saj verjetno strnjena vrsta hiš brez prehodov zadrži precej izpušnih plinov.

Moji starši so zgradili hišo na obrobju prav tako ob glavni cesti Maribor – Vič. Velika prednost je bila, da smo bili na samem, prvi sosed je bil sto metrov oddaljen. Res so morali sami kupiti električni drog in sami položiti dvesto metrov vodovodnih cevi. Otroci smo imeli neomejeno igrišče na travnikih in gozdu. Najprej so na travnikih okoli našega doma pričeli graditi in smo se znašli v strnjenem naselju, nato pa se je začel povečevati promet. Marsikdaj je hrup nevzdržen ter ob prometnih konicah zrak tako zapolnjen z izpušnimi plini, da se ne da dihati na vrtu in je potrebno pravi čas zapreti okna.

Znano je, da dolgotrajna izpostavljenost hrupu povzroča stres, ki vodi v bolezen. Znanstvene raziskave so potrdile hipotezo, da je trikrat več avtizma pri ljudeh, ki živijo na območjih z bolj onesnaženim zrakom. Strokovnih člankov o povezavi prometa z rakom nisem iskala. Dovolj je, da pogledam po soseski. Ne vem, ali je katera hiša, kjer ne bi bilo koga, ki je imel raka.

Ljudje, ki živijo oddaljeni od prometa, bi se morali zavedati vrednosti čiste in zdrave narave. Oblasti bi morale vzpodbujati naravno kmetovanje brez kemikalij, da se ohrani zdravo okolje, kolikor je sploh možno. Rešitev za zmanjšanje prometa vidim v uvedbi brezplačnega avtobusa po vsej regiji. Onesnažen zrak in strupi v okolju se mi zdi veliko bolj ogrožujoče za posameznike in človeštvo, kot je bila ptičja gripa. Takrat smo pisali načrte zaščite pred boleznijo in na stene javnih ustanov nameščali razkužila. Bojim se, da bo oblast prej zahtevala, da si nadenemo plinske maske in glušnike na ušesa, kot pa da bi poskrbeli za zmanjšanje prometa.

Dodaj odgovor