Naj živi praznik dela!

Ali še vemo, kaj praznujemo 27. aprila in kaj 1. maja?

Sprašujem se,, kaj se je zgodilo s Slovenci. Pravkar je minil Dan upora proti okupatorju in pred nami je Praznik dela. Iz objav na FB veje ena sama sovražnost, ki nima pravzaprav nikakršne zveze z obema praznikoma. Ljudje, ki pišejo komentarje, razmišljajo tako, kot da so veliki kapitalisti, ki izkoriščajo delavce, ali pa da jim je žal, da ni cela Slovenija sodelovala z okupatorjem, torej z Nemci in Italijani v drugi svetovni vojni. Ali smo res samo navijači svojih političnih opcij in strankarskih veljakov.

Domnevam, da je večina nas, ki smo na družabnem omrežju, preprostih ljudi, ki se komaj prebijamo iz meseca v mesec. Velik del svojega življenja smo preživeli v samoupravnem socializmu, ki nam je omogočal, da smo se tudi otroci iz revnih družin lahko izšolali. Res smo za nakup avta morali čakati pol leta, pa po banane smo šli v Avstrijo, vendar smo tisto, kar je bilo v trgovinah, lahko kupili. Vsi smo živeli približno enako. Za mojo prvo direktorsko plačo leta 1987 sem si kupila knjigo Pozdravi iz slovenskih krajev. Ravno toliko kot je bila cena te knjige, je bila plača direktorice višja od plače navadne socialne delavke. Danes pa lahko kar izbirate, kakšen avto boste kupili, ponujajo jih skupaj s krediti in lizingi na vsakem koraku. Trgovine so polne stvari iz vsega sveta. Samo en majhen problemček je, denarnica je prazna. Osnovni življenjski stroški so se v zadnjih letih hudo podražili – pa za to niso krivi “komunajzarji” kot so zaničljivi nekateri, ki so udobno živeli in svojo politično kariero začeli graditi v samoupravnem socializmu, zdaj pa sovražnost prenašajo na mlajše generacije.

Javno lahko povem, da ne jaz niti katerikoli član naše družine ni bil nikoli v Zvezi komunistov. Če si imel strokovne kompetence, nisi potreboval političnih. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so ponosno razkazovali svoje rdeče knjižice, danes pa se delajo, kot da so od nekdaj črni. Neumno se mi zdi, da se ljudje tako delijo in navijajo za desne in leve. Ne vem, kaj ima nekdo od tega, če zagreto zagovarja določeno politično stranko. Pomembno je, kakšne odločitve sprejemajo na občinskem in državnem nivoju. Poglejte samo, kako nekateri politiki krožijo po strankah, kako prebirajo, kje si bodo ustvarili boljši položaj in mi navadni ljudje naj se med sabo prepiramo zaradi njih. Zaneslo me je, hotela sem nekaj napisati o delavcih.

Ali se spomnite prvega maja nekoč. Vse je bilo slavnostno, okrašeno. Postavljali so mlaje. Slavili smo Praznik dela in to v času, ko večina direktorjev ni imela bistveno boljšega položaja, niso si mogli privoščiti dopusta na Sejšelih. Če so malo razkošneje trošili, jih je že obiskala komisija za ugotavljanje izvora premoženja. Danes pa lastniki podjetij in vodstva uprav povsem legalno poberejo ves dobiček. Delavci so na minimalni plači, vodilni pa objavljajo, da so šli na prestižne počitnice, ki so si jih zaslužili z dobrim poslovanjem. In delavcem se zdi to čisto prav – malo pokritizirajo “levake”, pa četudi so radikalno desni – nekdo pač mora biti kriv.

Naj omenim še upokojence. Včasih so starejše spoštovali, cenili modrost in izkušnje. Za praznike so podjetja povabila svoje upokojence. Danes pa je v javnosti prepričanje, kako upokojenci zažiramo državo, smo breme, pozablja se, da smo si svoje pokojnine prislužili. Vso delovno dobo smo pošteno plačevali prispevke in davke. V prejšnjem sistemu nisem zasledila, da bi kdo komu očital prejemanje pokojnine, mladi ekonomisti po letu 1991 so tako v delavcih kot upokojencih videli strošek.

Ob prvomajskih praznikih bi bilo potrebno malo razmisliti, kaj dejansko pomenijo.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor