Obiskati očeta v zaporu?

 

Umor in starševska pravica

Skoraj tri leta je minilo od takrat, ko je Slovenijo pretresla novica o umoru v Velenju. Nadalje pa je pretresalo javnost dogajanje okrog otrok, dveh dečkov, ki sta ostala brez mame in sta jih takoj po umoru sprejela v oskrbo stara starša, kasneje pa so pristojne službe ugotovile, da nista primerna ne kot rejnika in niti kot skrbnika. Mediji so poročali, da CSD vzpodbuja, da otroka obiskujeta očeta v zaporu.

Meni se zdi vse skupaj malo čudno. Razumem, da je starševska pravica, ali kot je zdaj lepo poimenovano v družinskem zakoniku starševska skrb, skoraj nekaj svetega, a kljub temu, sodišče lahko starševske pravice odvzame, Vendar zdaj tak starš obdrži pravico do osebnih stikov, če jih sodišče ne izrecno prepove.

Ena izmed najhujših kršitev človekovih pravic je nasilje nad ženskami in umor je ultimativno nasilje.

Osebno ne poznam nikogar iz zgodbe koroških dečkov, vendar pa sem zaradi njih začela razmišljati o prioriteti pravic in vrednot v naši družbi. Postavlja se vprašanje, kaj stori oče, če ubije mater svojim otrokom, kako otroci doživljajo takšnega očeta. Vsak oče je vsaj v nekem obdobju vzornik svojim otrokom. Otroci, čeprav so tudi kritični do ravnanja staršev, kopirajo vedenje staršev. Sprašujem se, ali je res v korist otrok ohranjanje stikov z očetom, ki jim je umoril mater. Zato je tu vprašanje ali je to pravica otrok do staršev – če je, pomeni, da imajo otroci pravico do obeh staršev, ampak en starš jim je drugega odvzel za trajno.

Hkrati pa razmišljam tudi o napotku službam, ki dajejo mnenje o ustreznosti dodelitve in o stikih, da naj živijo otroci pri tistem roditelju, ki je bolj strpen in bolj dopušča otrokom pravico do obeh staršev. V primeru umora drugega roditelja je nepovratno odvzeta pravica do drugega starša.

Prioriteta starševske pravice?

Dejstvo, da oče izvrši najhujše možno nasilje v družini in ima še vedno pravico do osebnih stikov, mi daje sporočilo, da družba postavlja starševsko pravico do stikov nad obsodbo nasilja nad ženskami oziroma tako prikrito, na tiho tolerira nasilje kljub zakonu o preprečevanju nasilja v družini in kljub “ničelni toleranci do nasilja” ter raznih drugih parol. Vse skupaj me spominja na enakopravnost žensk, pa enakost spolov, ob tem, da so ženske v povprečju plačane 15 procentov manj kot moški za enaka dela.

Zavedanje o nasilju po majhnih korakih

Če se vrnem k začetku, lahko rečem, da sta me koroška dečka le spomnila, da družba pričakuje in narekuje otrokom, da morajo imeti radi oba starša, ne glede, kaj je  eden naredil drugemu in s tem zelo hudo prizadel otroke. Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je premik na področju nasilja nad ženskami. Pred 40 leti, če je mož pretepal ženo, so organi pregona rekli “Ne moremo nič, dokler je ne resno poškoduje”, danes pa se reagira že na grožnje in psihično nasilje. Kazalo pa bi strokovnjake in  javnost opozoriti na področja, kjer službe in organi prikrito podpirajo, oziroma tolerirajo nasilje.

 

 

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor