Le kaj piše babica!

Do starosti imamo, tako družba kot posamezniki, čuden odnos.

Ko so ljudje stari okoli petdeset let po malem začnejo razmišljati o upokojitvi in se jezijo, da se potrebna pokojninska doba daljša. Spomnim se zanimivih šaljivih mailov z okostnjakom pri računalniku. Tekst poleg pa je kazal na to, da ne bomo dočakali upokojitve. Počutiš se povsem agilnega in kompetentnega. Vidiš, da mladi naredijo vse zelo hitro, vendar so nepremišljeni in zaletavi. V želji, da bi bili učinkoviti, delajo tudi napake. Ti pa si izkušen in delaš s premislekom. Zavedaš se možnih napak.

Bolj ko se bližaš izpolnitvi pogojev za upokojitev, bolj te postrani gledajo in sprašujejo, kdaj greš v penzjon. Čas vedno hitreje beži. Rečeš si, da bo za vse bolje, če se posloviš.

Ker se doma dolgočasiš, vse dneve ne moreš reševati križank ali igrati video igric, pa začneš pisati blog. Imaš kakšnih dvajset rednih bralcev. Pišeš nekaj o spominih, nekaj pa je misli, ki se utrnejo ob vsakodnevnih dogodkih. Zgodi se, da kaj tudi pokritiziraš, čeprav nikogar ne želiš ne užaliti in ne prizadeti. Paziš, da ne omenjaš imen, pa se kljub temu zgodi, da se kdo prepozna – umestno ali neumestno in svoje ogorčenje sporoči tvojemu sorodniku, ne kot komentar na internetni strani bloga . Ali pa celo osebno rečejo sorodnikom, naj ta stari človek malo bolj premišljeno piše.

Ko si star, se pričakuje, da te bodo odrasli otroci “skomandirali”, da se boš lepo obnašal. Ko boš še malo starejši, pa te bodo dali v dom. Potem so tu še vsa poročanja in predavanja o demenci tako, da so vsi mlajši od petdeset prepričani, da si nujno dementen in nerazsoden, ko greš preko petinšestdeset.

Prav zanima me, kakšna bo starost teh, ki so danes na višku moči in so vzgled svojim otrokom.

Dodaj odgovor