Mama prosi za nasvet

Zapis na družabnem omrežju: “Borim se z depresijo. Imam samo 27 let. Imam tri otroke, 11-letnega fanta, 6-letnega dečka z ADHD-jem in avtizmom ter 8-mesečno deklico. Moja hiša je prenatrpana, zgleda, da sem “hrček”. Rečem si, da bom pospravila vsak dan, vendar sem utrujena. Komaj začnem pospravljati, se počutim popolnoma izčrpano. Tudi moja starejša fanta mi v resnici ne pomagata. Še svoje sladkarije ali čips ali kaj drugega jima je pretežko odpreti.  Ali ima kdo kakšne predloge o tem, kaj naj naredim”

V desetih urah je dobila preko sto nasvetov in napotkov. 

Seveda je bila deležna oštevanja, da se mora bolj potruditi, da daje otrokom slab zgled, da mora otroke naučiti, da zavržejo stvari.

Kakšen komentar opozarja na to, da je gospa depresivna in da naj si poišče dobro strokovno pomoč. Potem pa je nekaj bolj konstruktivnih in uporabnih nasvetov, kot naslednji:

Imam 3 otroke, srednji osemletni ima avtizem in adhd. Vem, da je težko. Obvezno prigrizke in hrano pri mizi. Če je vreme lepo, naj jedo zunaj za mizo. Vsekakor izberite sobo ali vašo spalnico ali bivalni prostor in samo pobrati smeti in druge stvari. Ne skrbite za čiščenje. Uredite samo eno sobo, pa se boste počutili bolje.”

“Poiščite pomoč. Prosite za pomoč, da očisttite in pospravite dnevno sobo, kopalnico in kuhinjo. Pošljite fante k prijateljem ali sorodnikom za dolg vikend in se spoprimite z nečim, s spalnico, s perilom. Nekaj, zaradi česar se počutiš, kot da si naredil nekaj napredka. Upajmo, da vas bo dovolj dvignilo, da vam bo lažje obdržati moč za pospravljanje.

Ta mama je res v nezavidljivem položaju. Pri 16. je prvič rodila. Njen drugi sin, star 6 let, je hiperaktiven in avtist, pa še osemmesečno dojenčico ima. Ni čudno, da nima moči za pospravljanje in da je izčrpana. Iz njenih odgovorov na komentarje lahko razberemo, da je samska mati, občasno ji priskoči na pomoč njena mama. Sploh ni nujno, da je dejansko depresivna. Pri tako težkih okoliščinah, je človek potrt, utrujen in izčrpan ob povsem “normalni kemiji” v možganih. Zato v takih in podobnih primerih antidepresivi ne koristijo.

Začaran krog, v katerem se je znašla, mora začeti reševati postopno po malih korakih. Urejenost bivalnega okolja je zelo pomembna. Zelo dober se mi zdi nasvet, naj poskusi na hitro pospraviti eno sobo. Pospraviti mora sama. Če ji bodo pospravljali drugi, ji bo to povzročilo samo dodaten stres. Pomoč potrebuje predvsem pri tem, da kdo poskrbi za otroke. Nesmiselno bi bilo, da bi v trenutni situaciji poskušala otroke angažirati pri pospravljanju. Ko bo storjen določen napredek, bo nujno vključiti tudi otroke.

Nezanemarljivo dejstvo je, da je šestletnik avtist z vso svojo specifiko, kar bistveno otežuje urejanje stanovanja. Mati sama najbolje ve, kaj sme zavreči, čemu se sin lahko odreče. Kljub temu pa je najbolje, da stvari, ki so za zavreči, začasno shrani v škatlah ali vrečah nekje v kleti – da ne bi sin “znorel”, ker ne bi našel embalaže od nekega avtomobilčka.

Pri nepospravljenosti in kopičenju stvari je podobno kot pri raznih zasvojenostih. Najprej moraš zaznati problem in imeti resnično željo to spremeniti. Potrebno je ugotoviti, zakaj se ti to dogaja – ali preveč nakupuješ, ali premalo zavržeš. Navadno je oboje. Svoje prispeva še občutek preobremenjenosti, ko si rečeš “bom drugič”, namesto da bi se prisili in takoj dal stvari na svoje mesto.

Foto_ Pixabay

Dodaj odgovor