Medvedja usluga

Mihec je bil zanimiv, vedoželjen in prijeten deček. V vrtcu je dobil prijatelja, s katerim se je družil tudi v šoli. Pravzaprav je v šoli dobil še par prijateljev, s katerimi se je igral in skupaj so praznovali rojstne dneve.

Mihec je bil priden, miren deček. Konec leta je dobil pohvalo za vzorno vedenje pri malici in kosilu. Bil je tudi do neke mere samostojen. Na šolskem izletu konec drugega razreda so si ogledali mlin. Mihec je tam kupil kilogram bio-moke in jo ves vesel prinesel domov. Razen tega si je kupil nek spominek ter sladoled sebi in prijatelju. Zakaj razlagam to – zato, ker so ga nekaj let kasneje specialni pedagogi učili, kako si naj v samopostrežni trgovini kupi žemljico.

Mihec je na začetku šolanja bil tudi dober v matematiki in dobil priznanje na matematičnem tekmovanju. Hodil je v glasbeno šolo h klavirju. Nastopal je pred razredom. Hodil je še k športnemu krožku in šahovskemu krožku. Doma je rad reševal križanke. Komaj je čakal, da se bo naučil pisanih črk. Vendar pa mu je pisanje in branje povzročalo kar precej težav. Razredničarka ga je napotila k šolski specialni pedagoginji, ki je na novo začela delati na Mihčevi šoli.

Razredničarka je izpostavila, da Mihec ne odgovarja na vprašanja, čeprav je prepričana, da ve pravilen odgovor. Mihec je doma pojasnil, da ne odgovori, kadar ne zna. Mama je posumila, da ima Mihec morda motnje branja in pisanja, vendar je specialna pedagoginja to odločno zanikala in povedala, da ima Mihec redko razvojno motnjo, ki se imenuje avtizem. Starše je napotila k psihologu in na komisijo za usmerjanje. Dala je tudi napotke, kaj naj pri strokovnjakih močno poudarijo zato, da bo zagotovo dobil uradno diagnozo in maksimalno število ur dodatne strokovne pomoči. Mama je ubogala napotke in pričela Mihca voziti k strokovnjakom v bližnja in bolj oddaljena mesta na preglede in obravnave, izostajal je od pouka zaradi teh pregledov in obravnav. Seveda so se vse te odsotnosti poznale tudi na uspehu.

Potem je dobil odločbo z maksimalnim številom ur dodatne strokovne pomoči. To dodatno pomoč so izvajali tako, da se je časovno pokrivalo s šahovskim krožkom in v času, ko so sošolci imeli redni pouk. Počasi so v razredu vsi vedeli, da je Mihec s posebnimi potrebami, zato odhaja od pouka. Postal je čudak, avtist. Zgodilo se je celo, da je razredničarka rekla, naj si vsi v razredu zatisnejo ušesa, da bo Miha lahko govoril. Imel je srečo, da je bilo v razredu neparno število otrok, da ni bilo tako očitno, da nihče noče več sedeti z njim.

Strokovna obravnava je “pomagala”, da je nekoliko zadržan deček Mihec, ki je imel težave pri branju in pisanju, sicer pa je imel prijatelje, bil v razredu sprejet, komuniciral s prodajalci, če je bilo potrebno, postal Miha avtist, katerega so sošolci povsem izolirali. Včasih strokovna obravnava naredi medvedjo uslugo. Ali kot pravijo: Z dobrimi nameni je tlakovana pot v pekel.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor