Mesto duhov

Pravijo, da je ob večerih in ponoči center Dravograda  mesto duhov. Večkrat in že vrsto let se srečujem s takimi in podobnimi mnenji, kot so zapisana v članku v Večeru – tu je povezava na članek.

Več kot štirideset let je tega, ko sem naključno in nehote podobno pokritizirala mrtvilo v Dravogradu in je bilo to objavljeno z imenom in priimkom v Večeru. Kritična sem bila zato, ker me je na cesti ustavil novinar in vztrajal, da povem, kaj mi v Dravogradu ni všeč. Kakšen dan po objavi me je sekretar mladinske organizacije povabil, da se jim pridružim, da bom videla, kaj se dogaja. Lahko rečem, da sem preživela nekaj prijetnih let ob druženju v mladinski organizaciji. Marsikaj zanimivega je bilo. Tudi mladinske plese smo organizirali, izdali glasilo, pripravljali gledališke predstave in še marsikaj. Ko sem se zaposlila, so me povabili, da sem opravljala tajniška dela v Kulturno prosvetnem društvu Svoboda Dravograd. Sodelovali smo pri pripravi kmečke ohceti, organizirali srečanje folklornih skupin na gradu.

V Dravogradu je veliko društev, ki delajo bolj ali manj intenzivno. Seveda se mnoge dejavnosti ne morejo izvajati v trgu. Zelo aktivnih planincev ne moremo videti v mestu, razen če se ustavimo pred njihovo oglasno desko pri občini. Ko se občani pritožujejo nad mrtvilom, se sprašujem, česa si želijo – več veselic, plesa, odprtih gostiln. Morda bi radi, da bi prišli turisti. V Dravogradu so poleg društev tudi razni umetniki in izdelovalci predmetov drobne obrti. Za več živahnosti in turistov bi lahko poskrbeli s kakšnimi stalnimi prodajnimi razstavami, kulturna društva z javnimi vajami. Poglejte, kako je to v zaselku Sutrio, kliknite na povezavo:

https://sociala.si/wp-content/uploads/2019/09/JM-SUTRIO.pps

Poseben problem so lokali, ki so že desetletja zaprti. Propadajoče stavbe v zasebni lasti imajo verjetno žalostno finančno zgodoviuno in so predrage za potencialne kupce. Starejši se spominjamo Kajzerja kot prijetne gostilne. Tudi lokacija bi lahko bila zanimiva.

Kakorkoli že, trg bo tako živahen, kot si ga bomo naredili Dravograjčani sami. Noben župan ne bo razgibal življenja ob večerih in nočeh v trgu. Lahko rečem, da meni prav ustreza, da lahko v poletnih mesecih grem tam okoli enajste ure ponoči na sprehod do konca trga, pred Vidovo cerkvijo malo posedim in uživam ob miru, ki vlada v trgu. Morda se iz kakšnega stanovanja sliši TV, spet iz drugega smrčanje, od Wolfa, kjer so že ugasnili luči, pa odhajajo zadnji gostje.

To je moj Dravograd, takšen kot ga imam rada.

Dodaj odgovor