Zakaj otroci ne znajo preživeti v naravi

Po družabnem omrežju se širi zgodba nekega osnovnošolskega učitelja, kjer v uvodu pravi: “Samo 40 – 50 let nazaj skoraj ni bilo otroka starega med 6 in 7 let, ki ne bi znal prižgati ognja iz vlažnih vej in se pripraviti za eno noč v naravi. Ti otroci narave niso doživljali kot nekaj nevarnega in sovražnega, ampak so jo poznali in imeli radi.” S tem se strinjam. Pa sem brala dalje, kjer pa je pripoved zavila v smer, kot pogosto slišimo v pedagoškem svetu: “Na kratko povedano – otroci odraščajo v sterilni trdnjavi, izolirani od vsega normalnega za to starost – igre, umazanija, samostojnost, pustolovščine, narava, zemlja in nebo.
Pri tem so v prisotnosti staršev otroci vidno nesproščeni in neprepričani vase.” Krepke črke sem dodala sama, saj je poanta v tem, spet so starši krivi za vse.

Moje otroštvo je bilo res pred 50. leti. Znala sem zakuriti ogenj, znala sem peči krompir v žerjavici in koruzo. Vedela sem, kje rastejo jagode – v vrtu jih nismo imeli, nabirali smo jih v gozdu, pa vedela sem, na kateri poseki rastejo maline in kdaj zorijo. Res pa je tudi, da kadar sem kam šla z mamo, nisem govorila in odgovarjala, če me je kdo kaj vprašal. Ne vem zakaj, ampak tako pač je bilo.

Verjamem, da otroci niso pripravljeni na preživetje v naravi, tudi jaz nisem in nikoli nisem taborila ali prespala v šotoru. To me pač ni nikoli mikalo. Poznam pa moje vrstnice, ki so z družino, tudi z dojenčki preživele dopust v šotoru.

Pedagoški svet pač tako rad očita staršem to, da imajo radi svoje otroke. težko verjamem, da se starši bojijo volkov in medvedov, morda. Jaz se tega ne bi bala, ker jih pri nas pač ni. Bala sem se, da bo avtobus zdrsnil s ceste, ko so v žledu in neurju otroke peljali na Pohorje v šolo v naravi. Ni me skrbelo, kako bodo preživeli brez elektrike na smučanju, pač pa samo pot, na kar otroci razvajeni ali ne, niso imeli vpliva.

Mene ne skrbi, da otroci niso pripravljeni na to, kako preživeti noč v naravi. Če se zgodijo izredne razmere, bodo povprečno inteligentni znali uporabiti znanje naravoslovnih ved, malo bodo napeli možgane in “pogruntali” kako in kaj. Bolj zaskrbljujoče se mi zdi, da imajo družine vse manj časa za to, da živijo in delajo skupaj, da je svet tako storilnostno naravnan. Otroci so vključeni v obšolske dejavnosti, glasbena šola, športni treningi, domače naloge. Potem je tu še elektronika, ki je realnost današnjega časa.

V času moje osnovne šole sem v delavnikih prosti čas preživljala z mamo in bratom, ki je bil tri leta starejši. Drugi sorojenci so bili starejši in smo manj časa preživljali skupaj. Spomnim se, da sem vedno “svoj nos tiščala” v to, kar je mama delala. Navadno sem samo opazovala. Tako sem se naučila zakuriti v štedilniku. Vem, da je opoldne poleti težko zakuriti, ker je visok zračni tlak in noče potegniti dima v dimnik. Res tega znanja nimam kje uporabiti. Naučila sem se kuhati po maminih receptih. Pozorno sem opazovala, ko se je karkoli delalo pri hiši – vodovod, elektrika, fasada, beljenje. TV sprejemnik smo dobili, ko sem bila v četrtem razredu in program je bil od pol šeste do desete ure zvečer – gledali smo vse oddaje edinega jugoslovanskega programa. Svet je bil drugačen.

Dejstvo je, da so nas starši imeli radi – tako kot današnji starši. Pa tudi bali so se za nas. Na končni šolski izlet sem lahko šla samo v tretjem razredu, ko me je učila hčerka mamine prijateljice in sta starša zaupala, da bo popazila na mene, drobno, plaho deklico. Malo je bil posredi tudi strošek, saj na ekskurzije, ki so bile obvezne, smo vsi otroci hodili.

Verjetno bi bilo življenje lepše in skrb za otroke manj zahtevna, če bi se tako starši kot pedagogi zavedali, da imajo skupen interes: vzgojiti zdrave, srečne samostojne uspešne ljudi in bi si vzajemno zaupali.

Tako pač razmišljam in vidim vse to, kot rezultat časa. Sicer pa ne pozabimo, da je že Sokrat ugotavljal, da je mladina nemogoča. Ko človek reče “ah, ta današnja mladina!” ali pa “mi pa nismo bili takšni”, pove s tem največ o sebi. Pove, da je star. Ko se je meni zgodilo, da sem tako rekla, sem delo z mladoletniki predala mlajši sodelavki, žal v šolstvu in vzgoji to ni možno.

Dodaj odgovor